Moška za okroglo mizo z desetimi milijoni evrov

Sedela sta za okroglo restavracijsko mizo s štirimi skrbno pripravljenimi pogrinjki. Očitno sta se počutila varna, saj je bilo v tem posebnem prostoru vse pripravljeno zgolj za njuno ugodje in nemoten pogovor. Podobnih srečanj je bilo tistega dne, oktobra leta 2009, ko so bile zagrebške restavracije po običaju polne gostov, verjetno veliko. Toda prav srečanje dveh moških je bilo povsem drugačno.

Ivo Sanader že dobre tri mesece ni bil več predsednik hrvaške vlade, njegov gost Zsolt Hernadi pa je že osmo leto vodil madžarsko naftno družbo, MOL. Sanader je takrat še dajal vtis, da hrvaško politiko iz ozadja vodi prav on, Hernadi je bil lahko bolj tiho, saj je znano njegovo popolnoma neprizivno sodelovanje in prijateljstvo z madžarskim premierom Viktorjem Orbanom. Gosta sta naročila steklenico prestižnega evropskega rdečega vina, vendar je Hernadi pil samo čaj. Ponudba hrane ju ni zanimala. Želela sta se predvsem dogovoriti in zaključiti projekt, ki sta ga načrtovala nekaj let. To nikakor ni bil njun prvi pogovor. Pravzaprav je bil zaključni v procesu dogovarjanja, kako zadovoljiti interese MOL na hrvaškem trgu - kako madžarski naftni družbi omogočiti prevzem hrvaškega naftnega trgovca, družbe INA. Morala sta se dogovoriti o ceni Sanaderjevih uslug v tej zahtevni operaciji.

Po uvodnem klepetu sta odstranila bateriji iz svojih mobilnih telefonov in začela pisati lističe, ki sta si jih podajala prek mize. Hernadi je očitno napisal končno številko, deset milijonov evrov.

A nihče jima ni povedal, da njuno srečanje snemajo s posebnimi kamerami. Po uvodnem klepetu sta odstranila bateriji iz svojih mobilnih telefonov in začela pisati lističe, ki sta si jih podajala prek mize. Hernadi je očitno napisal končno številko, deset milijonov evrov. V restavraciji, toda ne za okroglo mizo, je bil takrat tudi velik in vpliven trgovec s kemikalijami Robert Ježić. Sanaderjev zaupnik in verjetno tudi poslovni dolžnik. Prav on naj bi opravil tehnični del podkupninskega posla. Na račun svojega podjetja v Švici naj bi dobil najprej pet in potem še pet milijonov evrov madžarskih nakazil, jih nato očistil in sveže oprano gotovino izročil Sanaderju.

Kasneje so pravili, da je bil zaskrbljen, saj da se je bal švicarskih bančnih in davčnih nadzornikov ter tudi vedel, da bo moral zelo previdno pripraviti odgovore na njihova morebitna vprašanja. A oba glavna junaka srečanja v restavraciji teh skrbi nista imela. Oba sta dobila, kar sta želela in zato sta zadovoljna odšla. Tako, da je v posebni in skrbno opremljeni sobi ostala le prazna steklenica izbranega vina ter vgrajena video kamera. Steklenico, kozarca in skodelico čaja so pospravili natakarji, za posnetek pa ni bilo prav jasno, kdo ga je odnesel. Lastnik restavracije na zagrebški Jurjevski ulici Mario Čerhak je trdil, da je posnetek spravil on in da je najverjetneje po naključju zgolj to kaseto tudi ohranil v svoji blagajni. Da je vse ostale posnetke, ki jih je imel zaradi varnosti, zbrisal ali uničil. A je prav tako verjetna možnost, da je tisto posebno kaseto odnesel kdo drug. Toda to nas sedaj niti ne zanima najbolj.

Slediti moramo oceni, da Sanader ni bil edini hrvaški politik, ki se je ukvarjal z oblikovanjem posebnih vezi med družbama MOL in INA. Četrtinski delež hrvaške naftne družbe je Madžarom prodala že vlada Ivice Račana. Zelo verjetno pod vplivom bruseljskih lobistov, ki so Račana prepričali, da je to eden izmed pogojev polnopravnega članstva Hrvaške v EU. Da se mora država umakniti iz večinskega lastništva v državnih podjetjih. Leta 2003 so Madžari vplačali na račun družbe INA 505 milijonov dolarjev in si pridobili položaj strateškega partnerja. Ob tem pa, kar postaja danes ponovno zanimivo, sprejeli obvezo finančnega vlaganja v modernizacijo hrvaških rafinerij in širjenja maloprodajne mreže na področju bivše Jugoslavije. Madžarski MOL je v novi upravi dobil edino zares pomembno mesto, pravico do finančnega upravljanja s hrvaško naftno družbo.

Toda pravi ples se je začel s Sanaderjevim prevzemom oblasti. MOL je povečal svoj lastniški delež na 47,15 odstotka. Potem je Hernadi plačal deset milijonov podkupnine. Takoj zatem MOL ni bil več samo strateški partner, ki mora poslušati odločitve hrvaških oblasti ter razvijati družbo INA, temveč lastnik, ki je popolnoma prevzel oblast. INA je morala začeti uvažati nafto družbe MOL in zanemariti svoje lastne rafinerije. Madžari so zato tudi takoj pozabili na zavezo, da bodo posodobili delujoče hrvaške rafinerije. Raje so zaposlili svoje in po različno visokih cenah prodajali INA svoje naftne derivate. Začeli so jih dušiti. Rafineriji v Sisku in na Reki sta propadali in nista mogli slediti novim trendom predelave nafte. V madžarsko blagajno se je iztočilo dobrih pet milijard evrov hrvaškega denarja.

Junija 2011 je bilo potrjeno, da sta Sanader in Hernadi v kazenski preiskavi. Glavni madžarski tožilec Imre Keresztes se je zgolj nasmehnil, ocenil, da v Budimpešti ne vidijo znakov kriminala in da ne nameravajo zaslišali Hernadija. Ker bi to lahko ogrozilo madžarsko nacionalno varnost. Hrvaška vlada je vložila proti Madžarom arbitražno sodbo v Ženevi. Pojavile so se iniciative, naj Hrvaška za dve ali tri milijarde evrov od Madžarov odkupi njihov delež v družbi INA. Sanader je bil v Zagrebu obsojen na nekajletno zaporno kazen. Odločitev sodišča je Ustavno sodišče razveljavilo in sledilo je novo sojenje, ki je konec lanskega leta potrdilo obe kazni, tako Sanaderju kot Hernadiju.

Tik pred novim letom 2022 je predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković najavil, da ustavljajo operacijo odkupa madžarskih delnic v družbi INA, saj da bodo arbitražno sodišče v Ženevi obvestili o pravnomočni sodbi proti obema gostoma zagrebške restavracije in njunemu kriminalnemu dejanju.

Seveda Hrvaška nikoli ni imela niti ne bo imela zadosti kapitala za odkup INA iz madžarskih rok. Niti MOL tega deleža nikoli ne bo želel prodati. Njihov interes so nove akvizicije. Ugibam. Na primer dogovor s slovenskim naftnim trgovcem Petrolom o skupnem nastopu na trgu, v katerem bi MOL zagotavljal naftne derivate iz rafinerij družbe INA, Petrol pa bi prevzel maloprodajno mrežo in bil samo trgovec. Časi so nevarni.

Borut Šuklje, strateški analitik

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano