Pametnejši ne popuščajo

Prepričanje, da morajo tisti, ki imajo oblast v rokah, odgovarjati za svoja dejanja in da morajo biti njihove laži, manipulacije in zlorabe oblasti kaznovane, je temelj demokracije.

Zaupanje v to najbolj enostavno in obenem temeljno načelo političnega delovanja je ključno. Kot je ključno zaupanje v medije, znanost, sodstvo, zdravstvo in ostale podsisteme družbe, ki nam omogočajo, da delujemo kot skupnost.

Ni čas za mencanje in stopicanje med tu in tam. Ali si za demokracijo ali pa proti. Ne moreš biti za oboje.

Brez zaupanja, brez prepričanja da bodo zlodeji kaznovani, se začnejo razraščati ideje o tem, da nas iz tega stanja lahko rešijo samo odrešeniki. In takšna prepričanja so dokaz še bolj nevarnega nezaupanja - nezaupanja v demokracijo. Vsi ugovori, ki jih lahko slišim na tej točki, so mi znani. Razumem tudi tiste, ki pravijo, da moramo stanje v katerem smo, najprej poimenovati s pravim imenom. O čem govorimo, ko opisujemo družbo v kateri živimo? O totalitarizmu, diktaturi, fašizmu, nacizmu, trumpizmu, janšizmu ali pa o kakšnem drugem izmu, ki je mešanica prej naštetih z dodatkom kakšne lokalne sestavine, ki nas bega, da bi uporabili pravo besedo za pravo stanje stvari. Težava je v določanju konkretnega trenutka, ko je demokracija postala svoje nasprotje. Kot da bi recimo v nedeljo šli mirno spati v demokraciji in se potem iznenada v ponedeljek zbudili v fašizmu. No, takšnega datuma, ki bi ga lahko za nazaj obeleževali v kolektivnem spominu, ni. Je samo niz dejanj in dogodkov, ki so si sledili drug za drugim, ki so nas na koncu pripeljali do tega, da smo se zavedli: zdaj pa gre za res. In prav v tem je problem.

Opozorilni znaki so bili več kot jasni. Pa smo se ves čas slepili s tistim ne še. Je hudo, ampak ne še tako hudo, da bi morali zganjati paniko. Res je, da lažejo. Nepopisno in brezsramno lažejo, ampak ljudje niso tako neumni, da bi verjeli njihovim lažem. Res je, da politični valjar melje vse neodvisne podsisteme in jih spreminja v brezhrbtenične inštitucije, v katerih je pomembno znati ustrezno kimati in obračati pogled stran, ko se dogajajo svinjarije. Res je, da medijske svobode teptajo brez primere. Ampak še zmeraj nam ostanejo otočki svobode na spletu in možnost naših majhnih zasebnih uporov proti splošnemu zavajanju. Potem pa je tukaj še znani ugovor: zakaj pa prav jaz? Zakaj se moram prav jaz izpostavljati, ko je še toliko drugih, ki bi se lahko? Zakaj ko so drugi tiho, prav jaz pa moram govoriti? To nekako razumem. Predvsem v sistemu ko se na vsako izrečeno kritiko aktivirajo digitalne horde, katerih glavni namen je preprečiti kakršen koli upor. Koliko vas je takšnih, ki so si upali izreči javno kritiko, da bi že naslednji dan osuplo spremljali dno od dna komentarjev na to, kako si videti, kaj počneš in kje so tvoje nacionalne korenine. Na koncu pa še tisti ponarodeli, vsi so isti, ali pa še boljši, pametnejši popušča. Najprej glede prvega. Ne, niso vsi oni isti, kot tudi nismo vsi mi isti. Eni kradejo, drugi ne. Eni sprejemajo odgovornost za svoja dejanja, drugi je ne. Eni lažejo, drugi ne. Težava je, da so tisti, ki kradejo in lažejo in nesposobni in nezmožni sprejeti odgovornost za kakršno koli svoje dejanje, trenutno na oblasti. In ker so na oblasti, si želijo to oblast zadržati kar se da dolgo. In še glede tistega o pametnejšem, ki popušča. Ne, pametnejši ne popušča. Pametnejši se bori, upira, je civilno nepokoren, iznajdljiv, uporen, kritičen in glasen. Pametnejši ve, da neumnost vlada toliko časa, kolikor so pametni tiho.

Francoski novinar in intelektualec Serge Halimi na koncu knjige Novi psi čuvaji spomni na izjavo nekega ameriškega sindikalista o novinarjih njegove dežele: “Pred dvajsetimi leti so kosili z nami v kavarnah, danes večerjajo z industrialci. Ko novinarstvo (to velja tudi za znanost in znanstvenike) služi tistim, ki imajo moč in denar, se je spremenilo v propagando. S tem je izgubilo bralce in ugled in osiromašilo javno diskusijo. Postalo je olje, ki poganja mehanizem uničevanja demokracije.” Stvari so bolj enostavne in jasne kot se nam zdi.

Ni čas za mencanje in stopicanje med tu in tam. Ali si za demokracijo ali pa proti. Ne moreš biti za oboje. V sredini se drenjajo samo tisti, ki bi imeli demokracijo zase, fašizem pa za vse ostale. Predvsem pa za tiste, ki ne mislijo tako kot oni. Tisti, ki že mesece uničujejo državo in za vse napake krivijo druge, pa bodo na koncu odgovarjali. V maniri brezmadežnih osebkov bodo do konca odklanjali prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Jim bodo odgovornost pač naložili drugi.


Preberite še


Najbolj brano