Super volilno leto potrebuje super volilce
Prihaja tisti čas v letu, ko vsi sanjamo idealno različico sebe. Ki si umiva zobe štirikrat na dan, živi od biološko pridelanega korenja, izkazuje prijaznost do starcev in otrok ter hladen, obvladan prezir do nasprotnikov. Ki vsak drugi dan ob sedmi zjutraj z vrha Slavnika ali Škabrijela poln notranjega miru in moči zamišljeno zre na prebujajoči se svet. Tistega popolnega sebe, ki ne kadi, ne preklinja, ne zamuja, ne gleda nadaljevank do treh zjutraj, ne kriči po hodnikih in nikoli ne pozabi čistih oblek v pralnem stroju ali peljati avta na tehnični.
Novo leto je podobno prvemu septembru. Polno dišečih praznih zvezkov, čistih nalivnih peres in dobrih obetov. Ampak z novoletnimi sklepi, tako kot s tistimi ob začetku šolskega leta, je ponavadi tako, da se že tja do konca januarja ali oktobra spremenijo v prazno vrečko piškotov in prešpricano uro matematike.
Če jaz ne grem na volitve, ker imam prav, in tudi drugi, ki so mi v videnju sveta in družbe podobni, ne gredo na volitve, kaj torej ostane? Je živeti v svetu, ki mu v celoti vladajo ljudje, s katerimi se ne strinjam, res dobra izbira?
Zato si lahko letos damo darilo v obliki sklepa, ki je nadvse koristen za telesno in duševno zdravje, hkrati pa popolnoma uresničljiv. In to brez telovadbe in odrekanja hrani. Glasi se: gremo volit.
Ja, seveda, siljenje državljanov, da gredo obrkožit ime ali številko na lističu, diši po avtoritarnosti. Obvezna volilna udeležba naj bi bila simptom režimom, ki se samo pretvarjajo, da so demokracije. Zreli sistemi se takšnemu pokroviteljskemu vzgojnemu pristopu do državljanov izogibajo v širokem loku kajti v razvitih družbah so ljudje svobodni. Pa so res?
Zveni neverjetno, ampak na svetu v tem trenutku skoraj ni države, kjer nikoli niso imeli volitev. Te so sicer marsikje zrežirane, ponarejene, strogo vodene, čista farsa. Ampak so. Svoje oblasti nikoli niso volili le prebivalci Vatikana, pa še tam popolno odsotnost ljudskega glasovanja pokvarijo konklave. Ker so konec koncev tudi kardinali ljudje.
Kje je torej svoboda? V resnici smo kot prebivalci sveta v 21 stoletju prisiljeni k demokratičnemu procesu. Ne k svobodi. Temveč k izbiri.
Ni res, da se človek, ki ne gre na volitve, nima pravice pritoževati. Vsak se ima pravico pritoževati, še posebej tisti mesec, ko se prehranjuje z biološko pridelanim korenjem. Vsak ima tudi pravico protestirati in tudi ni res, da ima tisti, ki protestira, avtomatično dolžnost, da kandidira ali vsaj ponudi politično alternativo. Neumno je reči: pojdi na volitve ali bodi tiho.
Ampak neumno si je domišljati tudi da s svojim ne odhodom na volitve ukanimo sistem. Da se odrečemo svoji vnaprej definirani vlogi v mehanizmu, da nekako pobegnemo prisili izbire. Ker ne. To, da neko nedeljo ostanemo doma ali gremo na Škabrijel namesto v zadružni dom je samo ena od izbir.
Ljudje, ki ne gredo na volitve ponavadi vihajo nos nad kandidati, češ, da so vsi enaki. In zamahujejo z roko nad političnim procesom, ki da je tako ali tako pokvarjen in globoko napačen. Ali pa celo rečejo, da jih politika ne zanima. Kar je isto kot reči, da nas ne zanimajo naša lastna plača, šola, ki jo obiskujejo naši otroci, ter vprašanje, ali bo za nas na voljo vrečka krvi za transfuzijo, če nas povozi vlak. Vsak človek zase misli, da ima prav. Ter posledično misli, da imajo prav tudi drugi ljudje, ki razmišljajo podobno kot on. Če jaz ne grem na volitve, ker imam prav, in tudi drugi, ki so mi v videnju sveta in družbe podobni, ne gredo na volitve, kaj torej ostane? Je živeti v svetu, ki mu v celoti vladajo ljudje, s katerimi se ne strinjam, res dobra izbira?
Torej gremo na volitve. In potem še enkrat. Pa še enkrat. Tudi če mesar želi biti župan in je njegova bivša žena na konkurenčni listi za občinski svet samo zato, da bi ga jezila. Tudi če hoče biti poslanec za eno od največjih strank sošolec, za katerega dobro vemo, da ni znal niti ošiliti svinčnika. Tudi če se za predsedniški položaj potegujejo propadli igralci in goljufivi podjetniki in ljudje, ki nimajo manir niti za sestanek vaške skupnosti kaj šele za državniški vrh v Bruslju.
Torej gremo na volitve. Tudi če tisti dnevi niso niti malo podobni prazniku demokracije, ampak so dolgočasni, birokratski dnevi, ko so od tistih, ki glasujejo bolj slabovoljni samo tisti, ki štejejo glasove. Čeprav bo volilna kampanja najverjetneje na površje spet naplavila popolno zbirko nepomembnih tem in namišljenih težav ter bodo redki, ki bodo sposobni spoštljivo in večplastno odgovarjati na ključna vprašanja o prihodnosti naših skupnosti, države, Evrope in sveta.
Ko je leta 2008 udarila gospodarska kriza, smo se pogovarjali o tem, da bodo te popolnoma nove razmere sprožile temeljit razmislek o našem gospodarskem sistemu ter se bo začel proces prenove tržnega kapitalizma, ki temelji na potrošništvu, plenjenju naravnih virov in izkoriščanju ljudi. Zgodilo se ni nič. Ko je leta 2020 udarila epidemiološka kriza, smo upali, da se bo povečal naš občutek za skupnost, da se bo povečala vrednost solidarnosti, da se bo ravno skozi prisiljeno fizično oddaljenost našla alternativa atomizirani, digitalizirani odtujeni družbi. Zdaj se začenja globoka energetska kriza. In nekateri že upajo, da nas bodo visoke položnice in otežen dostop do energentov vzpodbudili k bolj odgovornemu odnosu do okolja, bolj strateškemu načrtovanju ter bolj resnem razmisleku o lastnih potrebah in navadah.
Najverjetneje se ne bo zgodilo nič. Ker se samo od sebe v resnici nič ne zgodi. Kriza nima moči, da bi nam izboljšala življenje. Odziv na krizo je tisto, kar ustvari spremembo. Odzvati se pa pomeni premakniti se. Na koncert, na protest, na predavanje. In vsekakor tudi na volitve.