Prava knjiga za pravega pripovedovalca

Pravljica je predstava, ki je otrok ne vidi na odru, temveč jo ustvarja in režira z domišljijo. Način branja lahko obarva to predstavo z več ali manj sugestivnimi vtisi, zato so poklicni igralci lahko dodana vrednost tudi v vlogi bralcev. Intimnost domačega branja v družinskem krogu pridobi novo razsežnost na Pravljičnih uricah Mladinskega oddelka tržaške Narodne in študijske knjižnice (NŠK), ki se včasih prepletajo s pobudo Igralci primorskih gledališč berejo pravljice.

Igralka Tina Gunzek je otrokom v tržaškem Narodnem domu 
pripovedovala o čarovnici Vilmi v sklopu Pravljičnih uric NŠK in 
projekta Igralci primorskih gledališč berejo pravljice.  Foto: NŠK – Oddelek za mlade bralce
Igralka Tina Gunzek je otrokom v tržaškem Narodnem domu pripovedovala o čarovnici Vilmi v sklopu Pravljičnih uric NŠK in projekta Igralci primorskih gledališč berejo pravljice.  Foto: NŠK – Oddelek za mlade bralce

Igralci SSG so večkrat oblikovali te urice, tako na spletu kot v živo, in Tina Gunzek je v zadnjih mesecih brala za otroke tako na plaži kot v Narodnem domu, v poletni in zimski različici priljubljenih srečanj. Odgovorna za pravljične urice je knjižničarka Ivana Soban, s katero smo se pogovorili o uspešni pobudi.

> Pravljice smo brali pod senčnikom in na sedežu Oddelka za mlade bralce pri NŠK. Kakšen je odziv malih udeležencev?

“Naši mladi bralci so sami navdušenci. Zelo pozorno poslušajo, še bolj pozorno si ogledujejo ilustracije iz knjige. V našem dvojezičnem okolju je slikanica zelo dragocen pripomoček, saj otroku tudi vizualno obrazloži zgodbo. Otroci zelo radi prihajajo na urice, ko pa vedo, da bo pravljico pripovedoval kak poseben gost, kot je recimo Tina Gunzek, ki nas je obiskala prejšnji teden, pridejo še raje!”

“Najboljša zgodba je tista, ki jo pripovedovalec začuti kot svojo.”

Ivana Soban

knjižničarka v NŠK v Trstu

> Sodelovanje s Slovenskim stalnim gledališčem se nadaljuje že več mesecev, od spletnih pravljic do srečanj v živo. Je branje poklicnega igralca dodana vrednost?

“Poklicni igralci se pravljic lotijo na popolnoma drugačen način kot pripovedovalci. Pripovedovalci načeloma zgodbo priredijo, povejo malo po svoje, uporabljajo besede, ki so del njihovega besedišča in domišljijskega sveta. Zato tudi veliko raje izbirajo ljudske pripovedke. Igralci pa se strožje držijo izvirnega besedila, kar pomeni, da bolj zvesto posredujejo avtorsko delo. Za oboje pa je vsekakor pomembno, da znajo navezati stik z mladimi poslušalci. To je dodana vrednost.”

> Kako izbirate pravljice in kateri je največji adut za uspeh urice?

“Izbira pravljice ni enostavna. Mora zadostiti nekaterim kriterijem: dolžina, sporočilnost, primernost ter kakovost, velikost in količina ilustracij. Zgodbice iz legendarne zbirke Čebelica so na primer odlične za pripovedovanje, vendar so knjigice fizično premajhne, da bi otrok v drugi vrsti lahko videl vanje. Če so prekratke, se prehitro končajo - to tudi ni v redu, saj otrok pričakuje še. Če so predolge, otroci vmes izgubijo osredotočenost. Skratka, pomembno je, da se dobi pravo knjigo za pravega pripovedovalca. Tudi pripovedovalci se namreč razlikujejo in ne leži vsaka zgodba vsakemu. Najboljša zgodba je tista, ki jo pripovedovalec začuti kot svojo.”


Najbolj brano