Ob pandemiji covida se širi še pandemija nasilja

Zdravstveni delavci opozarjajo, da se je s pojavom covida-19 povečala nestrpnost pacientov in njihovih svojcev na vseh področjih zdravstva. Skoraj ne mine dan, da niso žrtve vsaj enega primera verbalnega ali fizičnega nasilja. Ta stres jih še dodatno izčrpava. “Sami po sebi nismo vir, ki ne bi usahnil,” opozarja predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. “V ta človeški vir je treba vlagati,” dodaja.

LJUBLJANA > V zbornici, ki predstavlja 30.000 medicinskih sester, babic, zdravstvenih tehnikov, bolničarjev in negovalk, od pristojnih zahtevajo, naj vzpostavijo sistem, kjer bodo zaposleni vedeli, kako naj ukrepajo in na koga naj se obrnejo, ko so napadeni. Zaposlenim mora biti na voljo tudi strokovna pomoč, da se razbremenijo stresa.

Pandemija nasilja

Zanašati se, da bodo zdravstveni zavodi to urejali sami, delavci pa s pozitivnim vzdušjem krepili in spodbujali drug drugega, je premalo. Supervizija in podporna psihosocialna pomoč zaposlenim mora postati del redne delovne obveznosti, je na okrogli mizi o nasilju v zdravstvu in socialnem varstvu poudarila Monika Ažman.

Monika Ažman

predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije

“Sami po sebi nismo vir, ki ne bi usahnil. V ta človeški vir je treba vlagati.”

Tovrstna podpora in izobraževanja za soočanje z nasiljem, ki ga izvajajo pacienti in njihovi svojci, ter s stresom, ki ga prinaša delo samo po sebi, bi morala biti del sistema in dostopna vsem zdravstvenim delavcem na enak način.

Verbalno in fizično nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu in socialnem varstvu ni nov pojav. V preteklosti je do takšnih skrajnih odzivov pogosteje prihajalo na deloviščih, kot so psihiatrični oddelki, urgence in zaprti oddelki domov za ostarele. S pojavom pandemije covida-19 se je pomanjkanje strpnosti povečalo še na vseh drugih področjih zdravstva.

Aljoša Lapanja

zdravstveni delavec

“Besednega nasilja nismo deležni samo v živo, ampak tudi prek telefona, elektronske pošte in drugih medijev.”

Aljoša Lapanja, ki deluje v zdravstveni negi na področju psihiatrije, v praksi opaža večje stiske svojcev, ki v odnosu do zaposlenih ne premorejo več osnovnega bontona. “Besednega nasilja nismo deležni samo v živo, ampak tudi prek telefona, elektronske pošte in drugih medijev,” pravi.

Vesna Sekelj Rangus, medicinska sestra v UKC Ljubljana, opaža, da je največ zapletov s svojci na urgentnih centrih. Komunikacijo na vstopnih točkah je še zaostril pogoj PCT. Nedavno je morala policija miriti moškega, ki je na urgenco pripeljal ženo in ni imel PCT pogoja. Napetosti povzroča tudi večurno čakanje pacientov na urgentno obravnavo. “Ne mine dan, da ne pride vsaj do ene konfliktne situacije,” pravi Vesna Sekelj Rangus, ki tako kot Aljoša Lapanja in Irena Špela Cvetežar sodeluje v delovni skupini za nenasilje v zdravstveni in babiški negi.

Mateja Štirn

psihologinja

“Zavedati se moramo, da se bo del posledic zelo verjetno pokazal šele pozneje.”

Cvetežarjeva kot medicinska sestra pozna dogajanje v domovih za ostarele. Tudi tam se nemalokrat soočijo z nasilno komunikacijo svojcev. Zaposleni so bili prestrašeni in pod stresom tudi ob pojavu virusa samega. Na začetku pandemije so se bali, da okužbe ne bi prinesli med stanovalce, v drugem valu, ko še ni bilo cepiva, jih je prizadelo množično umiranje v domovih.

Najtežje šele prihaja

Ob zavedanju, da so pogoji dela v zdravstvu in socialnovarstvenih zavodih težki, stres, pritiski, ogroženost in nasilje pa pustijo posledice, so zdravstvenim delavcem že ob začetku pandemije na pomoč priskočili psihologi in psihoterapevti. Na razpolago so jim za pogovore, a je bilo klicev razmeroma malo.

Iz stikov, ki so jih imeli, je bilo sprva čutiti strah zaposlenih, da ne bi okužili svojih domačih, povzema psiholog Peter Markič. V času množičnega umiranja so nekateri zaposleni potrebovali razbremenilne pogovore. Stisko v domovih za starejše so povečevali tudi očitki, da ne znajo organizirati dela, tako da ne bi prihajalo do okužb.

V družbi je še vedno prisotno razmišljanje, da če imaš takšno delo, stres sodi zraven, iskanje pomoči pa je znak šibkosti, opozarja psihologinja Mateja Štirn. To potrjujejo tudi raziskave: v drugem valu je 69 odstotkov zaposlenih v zdravstveni negi reklo, da ne rabijo pomoči, tisti, ki so povedali, da bi jo potrebovali, pa je večinoma niso poiskali.

A najhujše šele prihaja. “Zavedati se moramo, da se bo del posledic zelo verjetno pokazal šele pozneje,” svari psihologinja. V naravi ljudi je, da med krizo zberejo vso moč, zato pridejo posledice za njimi, ko zunanja kriza mine. Tudi zato je skrajni čas, da tisti, ki odločajo v zdravstvu in o njem, pripravijo sistemske rešitve za razbremenitev zaposlenih.

To kot prednostno nalogo izpostavlja tudi sociologinja dr. Jana Javornik. Težava je, da nam manjka strokovnjakov, kot so specialisti medicine dela, psihologi in klinični psihologi, opozarja. Bistveno več bi jih potrebovali že danes, zato je njeno vprašanje politikom pred prihajajočimi volitvami, kakšne rešitve imajo za psihosocialno pandemijo, ki še prihaja.

---