Neskončno čakanje begunk iz Srebrenice

O Srebrenici se je veliko pisalo in se še piše, kljub temu pa po petindvajsetih letih njene vdove še vedno živijo kot begunke. Podobe in zgodbe žensk, ki jih je srebreniški pokol nasilno zaznamoval in so svojo zasilno dimenzijo brez konca dobile v kolektivnih centrih za begunce, so se udomačile tudi v tržaškem gledališču Miela.

Sredi prejšnjega tedna so v tržaškem gledališču Miela odprli fotografsko razstavo Čakamo zaman Mete Krese, ki bo na ogled do 16. decembra in bo nato predvidoma romala še v Ljubljano. Dogodek je bil uvod v projekt Ritorni / Vračanja: Čas vojne, čas miru, s katerim bo Slovenski klub občinstvu v Trstu, Gorici in Vidmu ponudil stik s sodobno kulturno produkcije iz Slovenije, v njegovem okviru so v Trstu med drugim gostili pisatelja Gorana Vojnovića . Sofinancirata ga Dežela FJK in Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, pri njem sodelujejo številni partnerji.

Veliko več kot fotografska razstava

Čakamo zaman je veliko več kot fotografska razstava, saj je to avtorski projekt družbeno angažirane slovenske fotografinje in novinarke, je na večeru uvodoma spomnila predsednica kluba Poljanka Dolhar. Fotografije nas presenetijo s podobami žensk, ki na svojih ramah vztrajno nosijo težke hlode, vozijo samokolnice, in z drugimi prizori vsakdanjega življenja v bivališčih, ki so bila prvotno mišljena kot začasna. Fotografinja v objektiv ni ujela le srebreniških žensk, temveč tudi njihove sopotnike in potomce.

“Čakamo zaman je veliko več kot fotografska razstava, saj je to avtorski projekt družbeno angažirane slovenske fotografinje in novinarke Mete Krese.”

Poljanka Dolhar

Slovenski klub

Fotografsko gradivo bogatijo še verzi njene sestre Maruše Krese, sicer uveljavljene književnice in novinarke, pričevanja žensk in zgodovinsko-aktualni oris begunskega vprašanja. Ljudi z vsem tem vabi k razmišljanju o usodi drugih 80 milijonov beguncev in razseljenih. O njih se Meta Krese večkrat pogovarja s srebreniškimi vdovami.

Meta Krese (Foto: Damjan Balbi)

Ena izmed teh - je povedala - ji je denimo zaupala, da se današnjim migrantom godi slabše kot njim, ker tudi v najhujšem mrazu spijo na cesti, medtem ko so one vsaj prenočevale v šolah.

(Ne)mogoča vrnitev

Vsak kos srebreniškega mozaika beleži, kako mir ne odnese vojnih travm. Čeprav si je Bosna in Hercegovina zastavila cilj, da do leta 2022 zapre vse kolektivne centre, ti še vedno delujejo v 40 mestih. Otroci, rojeni dve desetletji po koncu vojne, še vedno sami sebe imenujejo begunci, je obelodanila fotografinja.

“In vendar Sosič ne zdrsne v sladkobno, sentimentalno videnje sveta. Pravljični on zbira hude sanje svojih varovancev in jih pošilja v višave, med zvezde.”
Marija Mitrović
slavistka

Res so mnogim družinam obnovili domove v domačih vaseh - je pojasnila - vrnitev pa je v mnogih primerih težko uresničljiv cilj. Njihovi rodni kraji so danes povsem drugačni (nekateri tudi v drugi entiteti - Republiki Srbski), ženske pa bi se morale največkrat vanje vrniti same oziroma s svojimi otroci in vnuki, dela na kmetiji same ne bi zmogle. V očeh srebreniških žensk marsikdaj pomenijo le okolje, kjer bi bile same, je še dodala Meta Krese.

V begunske centre se je z njo v zadnjih letih večkrat odpravil tudi fotografski kolega Jošt Franko, ki je med vrlinami fotografinje izpostavil posluh do mladih: čeprav uveljavljena, je vedno pripravljena deliti svoje znanje z drugimi, je povzel.

Do zadnjega imena

Na Bosno in Hercegovino je bil globoko navezan tudi Marko Sosič, tržaški pisatelj, režiser in velik prijatelj Slovenskega kluba, ki mu je zato skoraj naravno posvetil projekt Vračanja / Ritorni.

Meta Krese: Čakamo zaman (Ritorni / Vračanja, Gledališče Miela, Trst) (Foto: Meta Krese)

Ob priložnosti so poskrbeli za novo dvojezično izdajo njegove kratke zgodbe Do zadnjega imena - Fino all'ultimo nome, ki jo je prevedla Darja Betocchi in je prvič izšla leta 2011 v zbirki kratke proze Iz zemlje in sanj, lani poleti pa tudi v Primorskem dnevniku.

Tako knjigo kot katalog razstave je grafično oblikoval Aleš Brce. Oba sta bila na večeru (za njegov povsem dvojezičen potek je poskrbela Laura Sgubin) na voljo v zameno za prostovoljne prispevke, ki jih bodo v celoti namenili organizaciji Snage žene (Moč žensk) iz Tuzle.

Vojna v povojnem času

Sosičeva kratka zgodba tako kot fotografski projekt Mete Krese priča o dolgem trajanju vojne v povojnem času in bralce ravno tako popelje v Bosno iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Do zadnjega imena je pravzaprav način preseganja egoistične pozabe, značilne za povojna obdobja, je poudarila slavistka Marija Mitrović.

Meta Krese: Čakamo zaman (Ritorni / Vračanja, Gledališče Miela, Trst) (Foto: Meta Krese)

“Ponuja nam še eno možnost, da Marka doživimo takšnega, kakršnega smo poznali, ne le kot pisatelja, temveč tudi kot človeka. V bistvu je bil podoben temu brezimnemu velikanu, ki v sirotišnici, predstavljeni v tej noveleti, skrbi za številne otroke, bedi nad njimi in jih - seveda na čudežen, pravljičen način - z besedo in gesto poskuša rešiti njihovih mor in hudih sanj,” je pred oči številnih poslušalcev priklicala vsebino pripovedi. Zgodba nas osvoji do take mere - je še pojasnila - da skupaj z malimi literarnimi junaki verjamemo v pravljico, ki nam jo pripoveduje.

“In vendar Sosič ne zdrsne v sladkobno, sentimentalno videnje sveta. Pravljični on zbira hude sanje svojih varovancev in jih pošilja v višave, med zvezde,” je še analizirala dolgoletna profesorica hrvaške književnosti na tržaški univerzi. In spet v teh višavah ne kraljuje svetloba, kot bi nam lahko namignila krščanska mitologija, temveč tema. (vpa)


Najbolj brano