Motorka je dobra. Ampak samo za drva.

Ko se začne december, se ponavadi začne tudi inventura minulega leta. Tokratna, tako kot lanska, najbrž ne bo kaj prida. In če se je še tam, ob Martinovem zdelo, da se bliža vrhunec najhujšega in si bomo potem lahko oddahnili, se v tem trenutku leto 2022 obeta kot nič manj težavno od svojih predhodnikov. Ostajamo sredi zgodovinskega testa. In za zdaj nič ne kaže, da ga bomo uspešno opravili. Protestniki zbrani pred šolami. Električno vzdušje. Policisti, ki jih je bilo čisto preveč in so se držali čisto preveč grdo. Z nogami, vkopanimi v tla in široko iztegnjenimi rokami. Policisti ob ograjah in za njimi množica ljudi. Mlajših in starejših, mam in očetov, dedkov in babic. Množica, ki je vzklikala parole, besno in jezno, ter v zrak držala plakate, na katerih je pisalo: “Naših otrok ne damo”, “Otroci naj ne bodo talci eksperimentov” in “Smrt mednarodni zaroti”.

Lahko bi se zgodilo včeraj in predvčerajšnjim. Ampak se ni. Zgodilo se je leta 1960, v Združenih državah Amerike. Bil je čas, ko so oblasti v Washingtonu skušale prisiliti zvezne države, da odpravijo rasno segregacijo v šolah ter omogočijo vpis vsem otrokom. V kolektivnem spominu je najbrž najbolj močen vtis pustila Ruby Bridges, takrat stara šest let, ki je v New Orleansu v beli obleki in obuta v lakaste čeveljce vkorakala v šolo v spremstvu policistov, medtem ko so ženske v množici kričale in ji grozile, da jo bodo zastrupile. Mnenje, da se bo zgodilo nekaj strašnega, če bodo otroci z različnimi odtenki barve kože sedeli v istem razredu, se leta 2021 zdi bizarno. Kričanje, da je odprava rasnega ločevanja v šolah del svetovne črnsko-komunistične zarote, ki hoče iz ZDA izriniti demokracijo in belce, prav tako.

V trenutku, ko je na sceno dramatično vkorakal omikron, smo se verjetno dokončno zavedli, da covidna drama še zdaleč ni končana. Ter verjetno še dolgo ne bo. Skrajni čas je, da se zavemo tudi, kako neroden je bil naš kolektivni odziv na krizo. In kako nerazumno kar naprej obnavljamo škodljive vzorce vedenja

Misel, da je pred vrati vprašanje o tem, ali lahko v istih klopeh sedijo cepljeni in necepljeni, je seveda strašljiva. In seveda so starši otrok zaskrbljeni. Zaradi nošenja mask, zaradi ponavljajočih se testov, zaradi grožnje obveznega cepljenja. Ampak zaskrbljeni, čisto zares, so bili tudi starši v New Orleansu. Ker so se bali, da se bodo njihovi otroci od temnopoltih sošolcev nalezli čudnih bolezni in prevratniških navad ter da bodo oropani možnosti za kakovostno izobrazbo ter srečno in udobno življenje.

Zgodovina nas je večkrat naučila, da se oblast lahko moti. Te lekcije so bile boleče, krute, smrtonosne. Moti se lahko tudi vrhunska znanost - pomislimo samo na azbestne štedilnike in svinčeno barvo. Motijo se lahko največji humanistični misleci. Dolga je vrsta umetnikov, filozofov in piscev, ki so bili brezdvomno genialni, ob tempa tragično na napačni strani zgodovine.

Ugledni slovenski psiholog je v minulih dneh na družabnih omrežjih objavil zgodbo z neke bencinske črpalke. Gledal je, kako je bil mlad študent, ki so ga na vrata postavili, da preverja PCT pogoj, tarča zmerjanja in zasmehovanja stranke, ki ni hotela pokazati svojih dokumentov. Vprašal se je, psiholog, kako smo lahko padli tako nizko, kako smo lahko tako hitro opustili osnovne postulate človečnosti, ter dobil na stotine odgovorov, med katerimi jih je bila vsaj polovica napisanih v bran jezni stranki. S pozicije, da je študent na vratih orodje oblasti, ki se moti. Kričeča stranka pa orožje ljudstva, ki ima pač vedno prav.

V kratkotrajnem, a intenzivnem valu ogorčenja nad testiranjem v šolah smo večkrat prebrali in slišali trditev, da “starši vedno vedo, kaj je najbolje za njihove otroke”. Tudi, ko pred šolo pridejo z motorko.

Ampak v resnici ljudstvo nima vedno prav. Glas ljudstva je lahko in je velikokrat v preteklosti tudi bil pristranski, sovražen in škodljiv. Ljudstvo se zlahka navduši nad prisilnim delom za ljudi v socialni stiski, kar, čisto mimogrede, oglašujejo zgodnji predvolilni plakati ob slovenskih cestah, za ločevanje na osnovi etnične, religijske ali kulturne pripadnosti, kar je niti ne toliko skrita želja v marsikateri šoli v mestih z velikim deležem priseljencev, za nehumano ravnanje z obsojenci, odvisniki in vsemi, ki kakorkoli odstopajo od ljudskega povprečja.

In v resnici starši ne vedo vedno, kaj je najboljše za njihove otroke. Ko se otrok rodi, njegovi predniki ne dobijo nobene čudežne super moči. Na svetu so starši, ki svojim otrokom škodijo, in tudi tista velika večina mater in očetov, ki za svoje potomce zgledno skrbi, potrebuje pomoč, podporo in nasvet. Zaradi česar tudi obstajajo, na primer, pediatri in učitelji.

V trenutku, ko je na sceno dramatično vkorakal omikron, smo se verjetno dokončno zavedli, da covidna drama še zdaleč ni končana. Ter verjetno še dolgo ne bo.

Skrajni čas je, da se zavemo tudi, kako neroden je bil naš kolektivni odziv na krizo. In kako nerazumno kar naprej obnavljamo vzorce vedenja, za katere nam je čas že tisočkrat pokazal, da ne vodijo k drugemu kot k besu in bedi.

Skrajni čas je, da vsi, od predsednice Evropske komisije, ki nonšalantno maha z obveznim cepljenjem, do zdravstvenih delavcev, ki vsak drugi dan resnobno svarijo pred robom prepada, od politikov, ki zlorabljajo krizo za priročno propagandno sredstvo, do strank na bencinskih črpalkah, ki stresajo svoje frustracije na nič krive študente, skrajni egocentrizem nadomestimo s poslušanjem. Ta obrat seveda še zdaleč ni lahek. Za začetek bi si morda lahko priznali, da smo vsi zmotljivi.


Preberite še


Najbolj brano