Ko ne veš, kaj ješ

Pridelava hrane je najbolj “realen” sektor od vseh na tem svetu. Da imamo hrano, svežo, čim bolj zdravo in po primerni ceni, se nam zdi vsakdanje. Na srečo oskrba deluje in so trgovske police vsak dan polne. A hrana se hitro draži, kar povzroča še hitrejšo segregacijo. Ne le na tiste reveže na svetu, ki so večkrat lačni kot siti, tudi na tiste, ki jedo zdravo in pestro, ter tiste, ki pač jedo, da se nasitijo, le da je dovolj poceni, pa četudi ni najbolj zdravo in domače.

Feministični slogan “Moje telo, moja izbira” so si v koronskem času od bork in borcev za pravico izbire o nosečnosti ali njeni prekinitvi sposodili borci proti cepljenju. Tudi kdor ni želel, se je v minulem letu dni spotikal ob visokodoneča sporočila, da nam ni treba poklekniti pred farmacevtsko industrijo in da imamo polno pravico odločati o tem, kaj bo vneseno v naše telo.

Prehranjevanje je neskončno bolj vsakdanje opravilo od cepljenja. Ljudje večkrat na dan vnašamo hrano v svoje telo. Gre za rutino, okus in navade in le manjšina se venomer presprašuje, kaj dajejo v usta. No, med njimi so tudi takšni s samo-omejitvami, ki ne jedo tega in onega, ki so zavezani takšni ali drugačni prehranski doktrini, ki jih zanima vse o pridelavi in predelavi, veliko manj pa denimo o tem, kako je kaj kmet, kako živi, kakšne tegobe in strahove ima in kaj ga osrečuje.

Sloveniji ne uspeva zagotavljati polne prehranske varnosti, saj se v državi ne pridela toliko, kolikor se poje. Gre za precej nerazumen razkorak, saj je naša država zelena, dovolj vodnata in na številnih območjih primerna za kmetijsko pridelavo.

Slovenci v povprečju ne jemo zares dobro niti zdravo. Trgovine so preplavljene s predelano ceneno hrano, ki je načeloma bleščeče zapakirana in pogosto nekaj drugega od tistega, kar je videti. Slovenske potrošnike v največji meri premami cena. Kar ni nič narobe, če se ne vprašaš, kako lahko kilogram klobas stane manj od kilograma mesa ali kako lahko kilogram cenenega sira stane komaj toliko kot mleko, ki bi bilo načeloma potrebno za njegovo pridelavo. Takšne hrane pa v Sloveniji ne jedo le tisti, ki si ne morejo privoščiti česa drugega, je jo večina državljanov.

Lahko bi bilo drugače, v naši majhni državi bi lahko v največji meri jedli hrano, za katero bi stali kmetje z imeni in priimki, ne pa mega nemške in belgijske prašičje farme, nizozemski rastlinjaki brez zemlje, obrati zahodnih multinacionalk na vzhodu Evrope. A zdaj je tako. Malo so nas določili, v kar pomembni meri pa smo si tudi sami izbrali.

Evropska unija namenja zelo veliko denarja za kmetijstvo, na leto približno 60 milijard evrov. Cilji financiranja so enostavni: zagotoviti dovolj hrane po razumni ceni, zagotoviti stabilne dohodke kmetov ter ohranjati podeželje in biotsko raznovrstnost. Vse skupaj pa postane precej bolj zapleteno, ko je podporo treba spraviti do kmeta in ko se meri učinke subvencioniranja sektorja. Kjer je veliko denarja, je veliko poklicanih, obenem pa birokracija ostaja neomajna in nenaklonjena majhnim, ki bi morali v rokah več držati svinčnik kot motiko.

Nova skupna evropska kmetijska politika, ki bo uveljavljena čez dobro leto, naj bi bila prožnejša in pravičnejša, v pomembni meri naj bi sledila tudi okoljskemu konceptu in vzpostavila večjo odpornost kmetijstva v evropskih državah. Kot vselej v procesih načrtovanja išče tudi zdaj Slovenija svoje priložnosti. Doslej, bi smeli reči, je kmetijski politiki uspevalo ohranjati neke vrste status quo. Kmetijstvo, zgodovinski temelj slovenskega naroda, je nekako preživelo tudi kapitalistično eksperimentiranje. A preboja, ki ga obljublja vsak minister, (še) ni bilo.

Slovenija ne uspeva zagotavljati polne prehranske varnosti, saj se v državi ne pridela toliko, kolikor se poje. Gre za precej nerazumen razkorak, saj je naša država zelena, dovolj vodnata in na številnih območjih primerna za kmetijsko pridelavo. Resda z omejenimi dejavniki, ki pa jih je več na strani človeka kot narave. Kmetije so majhne in stroškovno slabo konkurenčne, povprečna starost kmetov je (pre)visoka, prenos znanja v kmetijstvo je prepočasen in premalo učinkovit, kmetijska politika pa pretoga. V načeloma dobrodošli naravovarstveni vnemi je bilo pri nas zaščitenih veliko kmetijskih območij, kjer je kmetijstvo zdaj omejeno in je pridelava posledično dražja. In, kar ni najmanj pomembno, domala tri desetletja slovenske kmete in živilce stiskajo trgovci, pri čemer se nam niti ne zdi čudno, da so bili najbolj neomajni in neusmiljeni novopečeni domači kapitalisti ...

V času, ko klimatske spremembe krčijo kmetijska zemljišča, v Sloveniji, ki bi lahko prehranila še kakšno državo z manj ugodnimi pogoji za kmetovanje, doma pridelano sadje pojemo v začetku maja, zelenjave pa imamo komaj do konca junija. Na srečo smo majhni in na križišču evropskih poti, zato trgovcem uspe dokupiti in pripeljati, česar nam manjka. A po njihovi izbiri. Ki bi lahko bila naša. To pa še dolgo, najverjetneje pa nikoli več, ne bo.

---