Človek ni samo številka
Do zdaj je po okužbi s covidom-19 pri nas umrlo približno 5000 ljudi, napovedi pa kažejo, da nas v prihodnjih tednih čaka nov visok val smrti. Raziskovalci z Inštituta Jožef Stefan ugotavljajo, da se trenutno vsak dan okuži po 50.000 ljudi in da bo virus pri tej dinamiki samo v novembru vzel od 400 do 450 življenj.
Statistika je pomembna, vendar suhoparna in gola. Človeka oropa edinstvenosti in povzroči, da po vsem, kar je v življenju naredil in odtisnil v srce svojih bližnjih, postane le številka. Nekateri se tem številkam celo posmehujejo. Nemalokrat je slišati očitke, ker se zaradi samo petih, desetih, dvajsetih mrtvih na dan omejuje svoboda vseh ostalih, zahteva PCT, cepljenje.
Statistika je pomembna, vendar suhoparna in gola. Človeka oropa edinstvenosti in povzroči, da po vsem, kar je v življenju naredil in odtisnil v srce svojih bližnjih, postane le številka.
Živimo v potrošniški družbi, ki temelji na iskanju in kupovanju sreče in v kateri ni prostora za minljivost, umiranje, smrt in žalovanje. Covid-19 je zaradi varnostnih razlogov umiranje še bolj potisnil v osamo in družbo naredil neobčutljivo zanj. Med prvim valom so iz Španije prišle celo grozljive vesti, da so nekateri domovi za ostarele okužene stanovalce prepustili same sebi, tako da so brez zdravstvene in druge oskrbe pomrli po svojih sobah.
Smrt je pomembno tema, s katero se bomo vsi srečali vsaj enkrat v življenju. Takrat ne bomo želeli biti le številka, ki nima pravice do poslovitve.
Tiho in osamljeno umiranje ne le tistih, ki so zboleli za covidom-19, ampak tudi drugih bolnikov, ki so ali bodo zaradi trenutnih razmer prepozno prišli do diagnoze ali zaradi pomanjkanja zdravnikov ne bodo dobili pravočasne protibolečinske oskrbe, ni le stvar, s katero naj se ukvarjajo bolniki in njihovi svojci. Ob sedanjem dogajanju se vzpostavlja in utrjuje tudi odnos skupnosti do smrti.
Nihče ne bo živel večno, a mnoge smrti, ki smo jim priča, so nepotrebne. Kot družba izgubljamo ljudi, ki ne bodo doživeli tistega, kar bi lahko, če bi se vsi skupaj nekoliko bolj potrudila in sočutno poskrbeli, da se virus ne bi širil. Izgubljamo do včeraj zdrave ljudi, ki bi bili lahko še aktivni, ter bolnike in starejše, ob katerih bi se še leta lahko učili empatije, sobivanja in medsebojne pomoči.
“Noben človek ni otok, povsem sam zase,” je v 17. stoletju zapisal angleški pesnik John Donne. “Ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo. In zato nikdar ne pošiljaj vprašat, komu zvoni. Zvoni tebi.”