Kako so nacisti osvajali Evropo - in jo izgubili

Načrtovalci televizijskih programov in merilci njihove gledanosti dobro vedo: Hitler vleče. Dokumentarne oddaje s tematiko druge svetovne vojne so vedno dobro gledane, še posebej tiste, ki pod drobnogled jemljejo lik in delo Adolfa Hitlerja. Pri knjigah je podobno, založniki vedo povedati, da se med sicer vselej dobro prodajanimi biografijami prav Hitlerjeve prodajajo še posebej dobro.

Mark Mazower:   $@ Hitlerjev imperij, prevedel Matej Venier, založba 
Beletrina, 762 strani, 44 evrov
Mark Mazower: $@ Hitlerjev imperij, prevedel Matej Venier, založba Beletrina, 762 strani, 44 evrov 

Pred kratkim je v slovenščino prišlo zadnje tovrstno delo, pri Beletrini je izšel Hitlerjev imperij britanskega zgodovinarja Marka Mazowerja. Gre za še eno monumentalno in temeljito dokumentirano (virov je za skoraj 30, opomb pa za dobrih 40 strani) delo na skoraj 800 straneh, ki se ukvarja s fenomenom nacizma, Adolfa Hitlerja in vplivom, ki ga je ta človek v času svojega razmeroma kratkega delovanja imel na novejšo zgodovino Evrope in sveta.

Osnovna dejstva so znana, po (demokratičnem!) prihodu na oblast v prvi polovici tridesetih let je Hitler ob tihem spremljanju in podcenjevanju s strani nemških elit ter popustljivosti demokratičnih evropskih voditeljev, ki so ves čas računali, da ga bodo z novimi in novimi koncesijami pacificirali, začel izvajati program etničnega in rasnega spreminjanja Evrope. Sovražnike je našel v Slovanih, Judih, Romih, homoseksualcih, komunistih, bolj ali manj izrojenih umetnikih .... V vojno je potegnil ves svet, umrlo je na desetine milijonov ljudi, na koncu pa je neslavno končal v nekem berlinskem bunkerju, katerega ostaline danes človek zaman išče. Znana je le približna lokacija, pa še za to ni jasno, ali je resnična ali ne.

Nacisti so kot del Reicha videli tudi današnjo Slovenijo, Hitler se je konec aprila 1941 ustavil v Mariboru, kjer ga je pričakala navdušena množica. Fotografija tega obiska je tudi na naslovnici slovenskega prevoda Mazowerjevega dela.

Imperialistična frustracija nacionalistov kot gibalo

Mazower se preučevanja Hitlerja in njegovega imperija loti pri viru njegovega uspeha, namreč pri številnih frustracijah nemških nacionalističnih krogov v začetku 20. stoletja. Ena od njih je bila denimo krepka zamuda pri kolonizaciji sveta. Razlog leži v tem, kot v spremni študiji zapiše slovenski zgodovinar Peter Vodopivec, da je Nemčija šele razmeroma pozno v 19. stoletju postala nacionalna država v pravem pomenu besede in so jo druge takratne evropske sile prehitele pri kolonialnem razdeljevanju Južne Amerike, Azije, tudi Afrike, da o Severni Ameriki ne govorimo. Francozi, Španci, Portugalci, Britanci, Nizozemci, Belgijci, vsi so bili prej, “Nemškemu cesarstvu pa je ostalo le še nekaj manj zanimivih 'ostankov' v Afriki, Novi Gvineji in Tihem oceanu”.

Vsekakor premalo za ambicioznega politika, ki si je pripisoval posebno poslanstvo, zato je nastala ideja o tem, da bi nemški nadčlovek koloniziral kar bližnjo soseščino, ki so jo naseljevali “drugorazredni” narodi, skoraj praviloma slovanski. Poljska, Ukrajina, Rusija, Avstrija, Češkoslovaška, Belorusija ..., vse to je nacistični režim videl kot sestavne dele razširjenega Reicha in novega nemškega življenjskega prostora, Lebensrauma.

Osvojiti je laže kot obvladovati

Zagata se je pojavila, ko stvari niso tekle povsem tako, kot so bile zastavljene. Če odmislimo neuspeh pri pohodu nad Rusijo, obstanek v blatu pred Moskvo, poraz pred Stalingradom in Leningradom ..., se je pojavila tudi povsem operativna nezmožnost obvladovati zasedena območja. Birokratov, ki bi se bili pripravljeni seliti in izvajati oblast nad praviloma sovražnim prebivalstvom, je bilo preprosto premalo. Skozi branje dela tako pade mit o uspešnem nacističnem birokratskem aparatu, ki je zadeve opravljal učinkovito, hitro, neosebno, industrijsko.

Središče Maribora med Hitlerjevim obiskom 26. aprila 1941 ... in 80 let pozneje.

Avtor se v delu v prvi vrsti posveča mehanizmom, preko katerih je nacistični režim zasedal in obvladoval nenemška ozemlja, bralcu je v pomoč serija zemljevidov na začetku knjige, ki kažejo, kako so se meje Reicha postavljale, premikale in padale. Adolf Hitler kot osebnost je tokrat v podrejenem položaju, avtor se bolj ukvarja z “njegovim” Reichom kot z njim samim.

Bralca, ki bi ga zanimale podrobnosti o Hitlerju in genezi njegove osebnosti, velja napotiti po še nekoliko obsežnejšo biografijo, ki je pri Mladinski knjigi izšla pred slabim desetletjem, napisal pa jo je prav tako britanski zgodovinar Ian Kershaw. Za vpogled v zadnje dneve zločinskega sistema pa gre priporočiti dobro desetletje in pol star prevod Hugha Trevorja-Roperja Hitlerjevi zadnji dnevi, ki je izšel pri založbi Ciceron. Knjiga je služila tudi kot nekakšna literarna predloga za znani film Propad (Der Untergang) iz leta 2004.


Najbolj brano