Dva metra visok. Slok in strog. Strah in trepet.

Vem, vem, hudega žalibog ne manjka, pisati bi moral o tistem, kar bremeni telo in duha, kar ugonablja domovino in ubija planet ... Ampak ne bom. Raje povem zgodbo, ki je ne more povedati nihče drug. Spomine je zbudila knjiga, ob kateri me je streslo. Pod naslovom Od Antigone do Zolaja so na Filofaksu v Ljubljani zbrali znanstvene in strokovne prispevke dr. Evalda Korena (1930-2013). Kalil se je pri dr. Antonu Ocvirku in drugih legendarnih profesorjih, zatem pa sam postal legenda oddelka za primerjalno književnost. Dva metra visok profesor, tudi v jeseni življenja raven kot sveča. Slok in strog. Strah in trepet. Zahteven in pedanten. Perfekcionist. Vedno v skrbno zlikani obleki. Spodaj bela srajca. In kravata. In robec iz blaga.

Predaval je verzologijo, literarno retoriko, se poglabljal v antiko, realizem in zlasti naturalizem, uradno že upokojen pa je obdržal samo še Uvod v primerjalno književnost. Zveni kot nedolžna predigra, a to je bil najhujši preizkus na pragu študija, gosto sito, selektivni izpit. Iniciacija. Vsak ponedeljek je po predavalnici zakrožil “prezenčni list”. Kdor je bognedaj izpustil predavanje, se je pred naslednjim moral zglasiti v kabinetu, pojasniti odsotnost. Pomembne podatke - vse je bilo pomembno - smo si morali podčrtati “z vijoličnim pisalom”, kakor je pribil profesor in za povrh požugal z dolgim kazalcem.

Nekaterih knjižnih naslovov se ne bom znebil nikoli, nikoli, tudi dementen bom še kar bebljal: Geschichte der Poesie und Beredsamkeit seit dem Ende des dreizehnten Jahrhunderts. In pa: Comparaison entre la Phèdre de Racine et celle d'Euripide. Še je tega, še.

Tisto famozno definicijo primerjalne književnosti si je sošolka polepila po vsem študentskem stanovanju, celo na stranišču je strmela vanjo, si jo vbijala v glavo. Na izpitu si moral znati marsikaj: kup letnic, naslove knjig, študij, znanstvenih revij ... V tujih jezikih! Nekaterih se ne bom znebil nikoli, nikoli, tudi dementen bom še kar bebljal: Geschichte der Poesie und Beredsamkeit seit dem Ende des dreizehnten Jahrhunderts. In pa: Comparaison entre la Phèdre de Racine et celle d'Euripide. Še je tega, še.

Tistega zadnjega julijskega dne me je tovarišija že čakala na Krku, medtem ko sem v Ljubljani odgovarjal na Korenova vprašanja, z nizkega stola gor proti njemu, ki se je zibal na visokem, še višji in strašnejši kot sicer. Po dneh in nočeh piflanja sem bil na robu, pred mano pa samo dve poti: ali bom šel v drugi letnik ali v umobolnico. Slišal sem, kakor da nekdo drug brbota vse tiste definicije, naslove, letnice. “Ja, kolega, saj to je krasno!” je plosknil Koren. Ni res, da je rad metal študente. Ko je v indeks vpisal čisto desetko, je bil najbolj vesel - on.

Po krajšem, a najslajšem poletju se je četica nas, preživelih, srečala v drugem letniku, v tretjem pa smo sklenili, da mlajše kolegice in kolege krstimo na brucovanju, zakuhamo spoznavni žur v katerem od lokalnih lokalov. V finalnem izboru je zmagal klub K4. Za začetek sem prevzel vabljenje profesorjev. Osebno jih bom obiskal, sem rekel, jih tudi prosil, naj nam za potrebe kviza zaupajo doslej neznano zanimivost iz svojega življenja. Prav. Katere pa povabimo? Vse! Po nekaj trenutkih tišine je glasek izdavil: “A tudi Korena?” Itak. Vabilo bo seveda zavrnil, a spodobi se in pravično je.

V naslednjih dneh sem trkal na vrata kabinetov. Pobuda je padla na plodna tla, skoraj nihče se ni ognil, nasprotno. Čakal me je samo še tisti, ki bo “vabilo seveda zavrnil”. Bo figo! Profesor Evald Koren je bil še bolj navdušen kot drugi: “Ja, kolega, saj to je krasno! Tako, vpišem v koledarček: brucovanje, Kersnikova 4, še z vijoličnim podčrtam. Aha, podatek za kviz, pravite.” Pomislil je. In povedal, da je ob začetku študija prvo noč po prihodu iz rodnega Maribora prespal kar na klopci ljubljanskega kolodvora. Odlično, hvala. Kanil sem se posloviti, pa me je zadržal: “A imate čas, lahko stopite z mano?” Kam pa? Pograbil je plašč in klobuk: “Kar za mano!”

Iz četrtega nadstropja sva sestopila v pritličje, Koren je zakorakal na ulico, brzel sem ob njem, skušal dognati, kaj se dogaja. “Ne bodite neučakani, kolega, boste že videli,” je rekel. In spet dvignil klobuk v pozdrav nekomu. Mimo je švignila Drama, na sotočju Šubičeve in Slovenske pa se je profesor ustavil: “Počakajte.” Stopil je k bankomatu. Ko se je vrnil, je dejal: “Z brucovanjem boste študentje imeli stroške. To je moj prispevek.” V dlan mi je potisnil bankovec, kakršnega sem redko držal. Strumno je odkorakal, še preden sem prišel do sape.

Na brucovanje je prišel prvi, pred K4 je stal, še preden so ga odprli. Zatem, v že polnem klubu, je večkrat pristopil k meni, vsakič z isto prošnjo: “Ali lahko še malo utišajo ta hrup, ki naj bi bil glasba?” Natakar se je nazadnje nasmehnil: “Čestitam, ste postavili rekord. Tako tiho še ni bilo, zdaj smo očitno že džezovski klub!”

Sam pa sem z mikrofonom v roki pozdravil tako brucke in bruce kakor profesorski zbor. Posebej sem čestital Korenu, ki je le nekaj ur prej prejel priznanje za pedagoško delo. Zamahnil je z dolgo roko in v zadregi tiho ponergal. Ampak se mi zdi, da mu je bilo prijetno. Evo, to je to.  


Preberite še


Najbolj brano