Komu koristi, da nas je strah?

Ljudje smo vse bolj prestrašeni in tesnobni. Strah nas je migrantov, kriminala in drog, prometnih in letalskih nesreč, poplav in drugih naravnih pojavov, pandemije, pedofilije in še bi lahko naštevali.

Z zgodovinske perspektive živimo v relativno varnem svetu in naša pričakovana življenjska doba bo precej daljša, kot je bila kdaj koli v zgodovini človeštva. Tudi splošna blaginja in kakovost povprečnih življenj sta primerjalno boljši s preteklostjo. In kljub temu nas je vse bolj strah.

Spodbujanje in ohranjanje strahu namreč omogoča doseganje političnih in finančnih ciljev ter kopičenje moči, oblasti in vpliva. Na vsakdanjih delovnih mestih pa omogoča poslušnost in izkoriščanje.

Minilo je več kot dvajset let, odkar je ameriški sociolog Barry Glassner napisal knjigo Kultura strahu oziroma zakaj je Američane strah napačnih stvari, v kateri analizira pretiran, iracionalen in nesmiseln strah večine Američanov pred črnci in drugimi etničnimi manjšinami, serijskimi morilci, strelskimi pohodi besnih srednješolcev, nevarnimi slaščicami, s katerimi lahko neznanci postrežejo otrokom za noč čarovnic, najstniškimi nosečnostmi, drogami in drugim. Avtor na osnovi statističnih in vsebinskih analiz dokazuje, da je večina strahov, ki hromi Ameriko, dejansko neutemeljenih, saj gre za izjemno redke dogodke, za katere je malo verjetno, da bodo ogrozili povprečnega človeka. Od kod torej groza in strah ljudi?

Glassner kot osrednji mehanizem manipulacije in širjenja strahu, ki se kot gosta megla priplazi in nas nikakor noče zapustiti, izpostavi medije in manipulativne medijske vsebine. Prek medijev - filmov, dnevnih novic, dokumentarnih filmov, resničnostnih oddaj, pa tudi facebooka, twitterja in številnih spletnih omrežij in forumov smo deležni informacij, ki povečujejo nelagodje, strah, pa tudi grozo in ohromelost. Glassner kot oznako za prevladujoče psihološko stanje, ki se pod vplivom medijev razrašča v družbi, uvede termin kultura strahu. Kultura strahu označuje stanje razraščajočega vseprisotnega in trajnega strahu, ki koristi posameznikom, skupnostim in organizacijam, ki imajo moč, npr. politikom ali političnim strankam, podjetnikom ali lastnikom korporacij, lastnikom medijev, skupinam pritiska in podobnim.

Ključno je, da močni, pomembni in vplivni akterji iz sveta politike, kapitala, medijev in korporativnih organizacij zaradi našega strahu profitirajo.

Spodbujanje in ohranjanje strahu namreč omogoča doseganje političnih in finančnih ciljev ter kopičenje moči, oblasti in vpliva. Na vsakdanjih delovnih mestih pa omogoča poslušnost in izkoriščanje. Ključno je, da močni, pomembni in vplivni akterji iz sveta politike, kapitala, medijev in korporativnih organizacij zaradi našega strahu profitirajo. Politiki zaradi strahu pred migranti zmagujejo na volitvah, medijske hiše si s prodajo groznih novic in dogodkov zagotavljajo veliko gledanost, s pretiravanjem in prirejanjem statistik, ki se nanašajo na določene bolezni ali naravne pojave (npr. staranje, menopavza, malodušnost, poletna suša ali toča) si farmacevtska industrija ali druge zagovorniške skupine zagotavljajo pritok denarja, korporacijam pa se poveča prodaja izdelkov ali storitev.

Če povzamemo, socialna panika in strah ustvarjata prostor za odličen zaslužek, kopičenje moči in vpliva ter uveljavljanje parcialnih in egoističnih interesov v škodo skupnosti in širše družbe. Zvijače in ukrepi psihološkega zavajanja, ki jih nosilci moči uporabljajo za spodbujanje in širjenje kulture strahu, so po mnenju avtorja “ponavljanje, manipulativno usmerjanje pozornosti in obravnavanje posameznih in redkih pojavov kot trendov ali vsesplošno prisotnih”.

Enako škodljivo za splošni blagor povprečnega človeka in skupnosti pa je tudi to, da napihnjeni lažni strahovi odvračajo pozornost od zadev, katerih bi nas resnično moralo biti strah, kot so na primer onesnaženost voda, varnost hrane, klimatske spremembe, naraščajoča socialna neenakost med ljudmi, razpad socialne države, javnega dobrega in podobno.

Leta 2018 je Glassner izdal posodobljeno različico knjige Kultura strahu - posodobljeno za ero Trumpa, v kateri ugotavlja, da so Američani v zadnjih dveh desetletjih postali samo še bolj prestrašeni. Obenem pa lahko dodamo še, da smo se omenjenega neracionalnega strahu na pogon medijskih in spletnih instant novic navzeli tudi Evropejci in Slovenci. Kultura strahu je tako postala tudi naša stvarnost. Raziskave nakazujejo, da občutek ogroženosti in strahu naraščata, kljub temu da vzroki za nevarnost niso nič večji ali bolj prisotni v primerjavi s preteklostjo.

Za konec nam ostane samo še nehvaležno vprašanje, kako se zaščititi oziroma se otresti vseprisotnega strahu, ki vdira v naša vsakdanja življenja, da ne bomo zgolj enostavne žrtve manipulacij, izkoriščanja in upravljanja? Ali je sploh možno obrniti uničujoči trend vse večjega strahu? V resnici, ne vem. Sodelavka svetuje, da lahko začnemo s kritično zadržanostjo do vsega videnega in slišanega prek medijev in aktivnejšo državljansko držo. Čas, ki ga namenjamo medijskim vsebinam in usmerjenost v medije, pametne telefone in spletna omrežja, pa zamenjajmo z usmerjenostjo v naravo, sami vase in druge ljudi. Velja poskusiti.


Preberite še


Najbolj brano