Demenca ne prizanaša niti psom

Vedenjske motnje, večinoma povezane s staranjem, imenujemo kognitivna disfunkcija ali demenca. Pogoste so tudi pri psih, čeprav jih nemalokrat sploh ne prepoznamo.

Strokovnjaki ocenjujejo, da za demenco zboli približno 60 odstotkov psov po 12. letu starosti, lahko pa se pojavi že pri mlajših. V zadnjem desetletju so strokovnjaki na osnovi spremljanja značilnih vedenjskih odstopanj pri starejših psih oblikovali nabor 13 znakov, ki so nam v pomoč pri potrditvi diagnoze.

Vedenjske motnje se tako lahko kažejo na različne načine in različno intenzivno. Podobno kot pri ljudeh se običajno pojavi več težav hkrati, ki se različno hitro praviloma stopnjujejo. Dementni psi imajo lahko težave z orientacijo, zato se lahko izgubijo tudi v znanem domačem okolju, opazimo lahko tudi nenavaden “pogled v prazno”. Zaradi izgubljanja spomina včasih psi ne prepoznajo več lastnika, pozabijo pa tudi na navade, kot je opravljanje potrebe, pa tudi druge navade postopno izgubljajo. Zmanjšane kognitivne sposobnosti se kažejo tudi z apatijo in zmanjšano aktivnostjo, oslabijo pa tudi fiziološke funkcije, kot je na primer poslabšanje ali izguba vonja, ki vodijo tudi v motnje prehranjevanja. Že podrobno opazovanje in prepoznavanje sprememb v vedenju našega ljubljenčka nas lahko opozori na začetke demence.

Že podrobno opazovanje in prepoznavanje sprememb v vedenju našega ljubljenčka nas lahko opozori na začetke demence.

Poleg opažanj sprememb vedenja, ki jih praviloma bolje opazi lastnik sam, imamo veterinarji možnost tudi objektivnejšega ugotavljanja nekaterih bolezenskih znakov, ki se kažejo v spremembah fizioloških funkcij. Ker so vzroki za razvoj demence različni, so tudi diagnostične metode različne. Poleg nevrološkega pregleda imamo v veterinarski medicini tudi možnost uporabe laboratorijskih preiskav, s katerimi ugotavljamo t.i. oksidativni stres, ki je odgovoren za staranje organizma in druga obolenja s podobnimi motnjami vedenja. Žal so nekatere predvsem sodobnejše slikovne tehnike, kot je na primer magnetna resonanca možganov, v veterinarski medicini težje dostopne in relativno drage. S to metodo namreč v nekaterih primerih lahko dokažemo poškodbe možganov, ki potrjujejo diagnozo.

Z namenom zmanjšanja možnosti razvoja demence je dobro v prehrano vključiti antioksidante, ki jih svetujemo tudi v zgodnjih stadijih bolezni, s čimer lahko napredovanje vsaj delno upočasnimo. Poleg tega imamo na voljo različna zdravila, ki napredovanje bolezni lahko upočasnijo, delujejo pa na različne načine, grobo pa jih delimo na skupino zdravil, ki centralni živčni sistem varujejo tako, da preprečujejo nalaganje škodljivih substanc, ki uničujejo funkcionalno tkivo ali vplivajo na izboljšanje prekrvavitve. V drugo skupino zdravil pa sodijo tista, ki zmanjšujejo simptome bolezni. Med temi so najpogosteje uporabljeni antidepresivi. O izbiri prehranskih dopolnil, potencialno učinkovitih zdravil ter ali in kdaj začeti z zdravljenjem, se vsekakor posvetujte z vašim veterinarjem.

Z diagnostiko in zdravljenjem demence pri psih se ukvarja tudi skupina kliničnih raziskovalcev na Veterinarski fakulteti. Iskanje vzrokov bolezni, poteka in zdravljenja posledic procesov staranja, ki vodijo v demenco in podobna nevrološka obolenja pri psih lahko pomagajo tudi pri razumevanju vse pogostejših podobnih bolezni pri ljudeh.

Z izboljšanjem življenjskih pogojev naših kosmatincev in boljšim dostopom do zdravljenja se pričakovano podaljšuje njihova življenjska doba, s tem pa tudi bolezni, povezane s starostjo, med katere nedvomno sodi tudi demenca.

Prof. dr. Nataša Tozon, predstojnica Klinike za male živali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani

---