V vrtincu sprememb

“Edina stalnica v življenju so spremembe,” bi lahko rekli s Heraklitom, z Dylanovim Bobom in njegovo znano o časih, ki se spreminjajo ali nenazadnje z Georgom Harrisonom in tisto o tem, da vse mine. Z naravo, vključno z morjem Adrijanskim seveda, ni nič drugače. S človekom, ali brez njega. Je pa res, da človek očitno pomembno prispeva k dinamiki sprememb. K njihovi hitrosti tam sredi vrtinca. No, najprej moram povedati in priznati, da naslov današnjega bučanja ni čisto moj, pač pa posvojen in upam, da mi organizatorji simpozija “V vrtincu sprememb: povezanost vode, življenja in podnebja” na Nacionalnem inštitutu za biologijo in pri Mladih za podnebno pravičnost, tega ne bodo zamerili.

Odločitev, da posvojim del naslova simpozija, je imela dva ključna sprožilca. Najprej vabilo, da naj z udeleženci dogodka, ki včeraj in danes poteka na svetovnem spletu, delim svoje misli o izzivih varovanja morja. Seveda so tudi slednji močno povezani s spremembami v naravi in v družbi, a vendar imam občutek, da imajo eno stalnico, ki vsem spremembam navkljub ostaja trdno zasidrana v našem vsakdanu. No, drugi sprožilec današnjega naslova je, verjeli ali ne, Jernej “je kaj trden ta most” Vrtovec, minister za infrastrukturo, infra peči, peči na drva, železniške tire in tunele. Oni dan sem namreč prebral eno njegovo izjavo, ki mi je dala misliti, da pa morda Heraklit le ni imel čisto prav. Česar mu tudi ne moremo zameriti, saj najbrž ni poznal takšnih kljukcev, kot so Janez in njegovi ministranti, ki že poldrugo leto krojijo politični in siceršnji vsakdan na mokri, zjokani in zadimljeni strani Alp.

To, kar se očitno ne spreminja, in ne le na debirokratizirani strani Alp, je ta miselni vzorec trenutnih in ne samo teh politikov, ki v naravi vidijo birokratsko oviro. Ki birokratsko oviro vidijo v živih bitjih, ki so domovinsko pravico na planetu zemlja dobili stotisoče in milijone let pred nami.

Kakor koli. Minister Jernej se je menda znebil naslednje izjave: “Zaradi kačjega pastirja in potočnega raka se bo zavlekla investicija gradnje ceste Hrastnik - Zidani most, pa bi lahko že začeli graditi most. Sredstva so že na voljo. Birokracija je pač takšna, da lahko vsak, ki ima pet minut časa, izsiljuje”. Skratka, prosto po Jernejevem evangeliju bi bilo najbolje, da bi kačji pastir in potočni rak, tokratni dežurni birokratski oviri, slovesno, pred pričami in ministrom izjavila: “Oprostite, da živiva”, se posula s pepelom in zatem urno, kar ju nesó nogé in krila, odplavala in odletela dol ali gor vodno za devet gora in devet voda ter se ne bi nikoli več vrnila na debirokratizirano stran Alp. Ministrant Jernej s svojo izjavo pač zvesto sledi streljanju v koleno iz Janezovega, prigodi o ekoteroristih iz Zdravkovega ter resnici o tem, da ministrstvo za okolje ni tisto, ki bi skrbelo za dobrobit okolja pri posegih v prostor iz Andrejevega evangelija. In prav zaradi tega okvira razmišljanja, tega jasnega miselnega vzorca Janeza, Jerneja, Zdravka, Andreja in njim podobnih, se mi poraja dvom o tem, da se vse spreminja.

To, kar se očitno ne spreminja, in ne le na debirokratizirani strani Alp, je ta miselni vzorec trenutnih in ne samo teh politikov, ki v naravi vidijo birokratsko oviro. Ki birokratsko oviro vidijo v živih bitjih, ki so domovinsko pravico na planetu zemlja dobili stotisoče in milijone let pred nami. To, kar se ne spreminja, je njihov podcenjujoč in aroganten odnos do narave in okolja, njihovo podrejanje vsega in vseh ozkim lastnim, strankarskim, kapitalskim interesom. To, kar se ne spreminja, je njihovo prepričanje, da je zemlja ploščata in neskončna. Seveda malo pretiravam, a dejansko je prav ta ignoranca tista stalnica, ki dodatno, vsakodnevno pospešuje hitrost vrtinca sprememb, zaradi katerih nas bo, še bolj pa naše zanamce, hudo bolela glava. Težava je v tem, da se ta ignoranca prenaša navzdol po piramidi in da kar naenkrat postane birokratska ovira vsak, še tako dobrohoten pomislek javnosti ali stroke. Tako postanejo birokratske ovire drevesa, ki stojijo na poti krožišču, birokratska ovira postane podvodni travnik, ki stoji na poti novim plažnim površinam, birokratska ovira postane mokrišče, ki leži na mestu kamionskega terminala, birokratska ovira postanejo kmetijske površine, ki ležijo na mestu lakirnice, birokratska ovira postane gozd, ki raste na mestu obrtne cone in prej ko slej postanejo birokratska ovira tudi ljudje, ki živijo na mestu nove stanovanjske soseske. Jernejevo razmišljanje postane standard. Tako, kot je postalo standard Janezovo demoniziranje ne-njegovih novinarjev in medijev, Vaskovo omalovaževanje in sabotiranje ne-prifarske kulture ali Aleševa alternativna dejstva ter njegova brezmejna nesramnost in aroganca. In dejansko je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj se bo ta način delovanja, ta modus operandi, preselil na ulice in v naš vsakdan. Zdaj ga imamo tu. No, vprašanja časa ni več.

Vrtinec nestrpnosti, ki ga dodatno poganjata vodni top in solzivec, je tu. Na ulicah in med ljudmi. Ta vrtinec se seveda lahko ustavi, je pa res, da bo vedno težje. Inercija dela svoje, “resnice” in všečki z družbenih omrežij tudi. Tu so seveda še trgovski centri, razprodaje, kmetije, sanjski moški, sanjski stolpi in vse ostale igre, zabave in prividi, ki zastirajo omenjeni vrtinec nestrpnosti ter obenem poganjajo naslovni vrtinec, vrtinec podnebnih sprememb, izgube biotske pestrosti in pešanja ekosistemskih uslug planeta. No, sanjskega stolpa v Kopru, kot kaže ne bo. Javnost je očitno spregledala nenadno pozelenitev nekdanjega župana in njegovo prozorno zastiranje megalomanske in potratne gradnje največjega na ne-vem-kje stolpa, s kakor-parkom. “Jedna lasta, čini mi se prolječe,” je sicer nekoč izjavil Đuro, a z lastovkami je menda tako, da ena še ne prinese pomladi. Ne prinese tiste spremembe, ki bi končno pomenila slovo od našega brezbrižnega in arogantnega odnosa do narave in okolja. Je pa vsekakor ena bolje kot nobena.


Preberite še


Najbolj brano