Biti ZA

Prejšnji teden zgodaj zjutraj pokličem enega od ljubljanskih taksi prevoznikov. Vozilo pride, sedem na zadnji sedež in najprej opazim napis na desni strani armaturne plošče pred sovoznikovim sedežem. Na listu papirja velikosti A4 z velikimi črkami piše: “Pogovor o politiki in Covidu-19 prepovedan”. V slovenskem in angleškem jeziku.

Prejšnji teden zgodaj zjutraj pokličem enega od ljubljanskih taxi prevoznikov. Vozilo pride, sedem na zadnji sedež in najprej opazim napis na desni strani armaturne plošče pred sovoznikovim sedežem. Na listu papirja velikosti A4 z velikimi črkami piše: “Pogovor o politiki in Covidu-19 prepovedan”. V slovenskem in angleškem jeziku. Moja prva misel je bila, da gre za nekakšno novo navodilo, za katerega sploh nisem slišala. Nikakor ne.

Vlada, ki naj bi jo sestavljali ministri, je vlada predsednika vlade, ki je bolj kot prvi med ministri izključno prvi med vsemi člani svoje stranke.

Voznik mi pove, da ima vsega dovolj. Dovolj tega, da se ljudje usedejo v avto in začnejo stresati na njega svoje osebne frustracije: o maskah, cepljenju, politikih in zakonih. “Jaz sem samo voznik,” mi pove. Če potrebujejo terapijo, naj gredo k terapevtu. Za zakone in ostalo pa naj protestirajo. In tako sva se najino skupno pot prepeljala v popolni, blagodejni tišini. Bes, jeza, sovraštvo, nesposobnost razumeti, kaj pa šele vživeti se v pozicijo drugega, je postal prevladujoči način javne komunikacije. Vkopani smo v svojem svetu, v svojih prepričanjih, ki jih samo še dodatno krepimo s prepričanji tistih, ki mislijo natančno tako, kot mislimo sami. Tisti, ki imajo v tem trenutku vse vzvode za spremembo v svojih rokah, pa dobesedno uživajo v tem, kam so nas pripeljali. Hočete še več sovraštva? Izvolite. Hočete dodatno podžgati svoj bes? Izvolite. Na jok vam gre? Dobite solzivec v neomejenih količinah. Mislite da vam je hudo? Počakajte na naš naslednji korak.

To ni politika. O tem se res ni mogoče pogovarjati. Našo pozornost se s politike preusmerja na vse možne načine. Problemi, ki bi jih morali reševati kot družba, so zreducirani na osebno raven. Za zavoženo upravljanje s pandemijo so krivi vsi drugi razen tistih, ki bi dejansko lahko nekaj storili. Za represijo niso krivi tisti ki tepejo in tisti, ki so ukazali, naj se tepe, ampak tepeni. Za organizirano krajo javnega denarja niso krivi tisti, ki kradejo, ampak tisti, ki opozarjajo na to, kdo so kradljivci.

Zdaj pa še o enem političnem, političnem in samo političnem vprašanju. Slovenska tiskovna agencija (STA) že 285 dni opravlja javno službo brez vladnega plačila. Odnos vlade do STA je primer, kako deluje preusmerjanje pozornosti in prelaganje odgovornosti. Vlada govori o vsem mogočem, glede STA, razen o najbolj pomembnem dejstvu. Odrekanje denarja za financiranje STA je nezakonito. Vlada krši zakon, ki ga je sprejel državni zbor in katerega veljavo je potrdilo tudi sodišče. Da v naši državi ne obstaja delitev na tri neodvisne veje oblasti, ni dovolj. Zadeva je veliko, veliko hujša.

Parlament kot zakonodajalec je pred nekakšno samoukinitvijo. Politični prebežniki iz strank SMC in Desus pravijo, da glasujejo po svoji vesti. Kakšni vesti neki. Če bi dejansko imeli vest, po kateri naj bi glasovali, ne bi izigrali svojih volilcev. Izvršna veja oblasti je v zadnjem letu sprejela 2700 dekretov povezanih s pandemijo. Veliko število na dopisnih sejah in ponoči. Namesto tega pa bi državni zbor moral sprejeti en zakon, ki bi vsem tem dekretom dal pravno podlago. Tega niso bili sposobni. Sodna veja oblasti se mora ves čas zagovarjati pred izvršno vejo oblasti zato, ker dela v skladu z zakoni. Kadar koli zavarujejo zakonitost v tej državi, slišijo, da ne delujejo tako kot bi morala. Pa ni res! Delujejo natančno tako, kot bi morali, samo da to ni v skladu s tem kar o sodstvu meni izvršna veja oblasti - vlada. Skratka, tej državi vlada samo ena veja oblasti. Če smo bolj natančni, niti ne cela veja oblasti. Vlada, ki naj bi jo sestavljali ministri, je vlada predsednika vlade, ki je bolj kot prvi med ministri izključno prvi med vsemi člani svoje stranke. In ta predsednik vlade, vlada ljudstvu s pomočjo pretorijancev specialne policije. In na tej točki pridemo do najbolj banalnega dejstva, ki se ga na vse možne načine poskuša prikriti. Da tej državi vlada en sam. Za imenovanje takega tipa vladavine pa sami izberite ime.

Pa se vrnimo k STA. Vlada, ki ne spoštuje zakonov, vlada nezakonito. V takšni situaciji je edino kar bi moral državni zbor narediti, zahtevati njen odpoklic. Podpora zaposlenim na STA je veliko več kot podpora posameznim ljudem in instituciji, kjer delajo. Je podpora tistim, ki so rekli ne, ko je večina mislila (in še misli): ne zdaj, ne še, mogoče. Podpora STA pomeni glasni ne brezzakonju, represiji, razčlovečenju in sovraštvu. So časi, ko določena institucija postane simbol upora. Biti proti uničenju STA pomeni biti za. Za demokracijo. Nič več in nič manj.


Preberite še


Najbolj brano