Super živila pred domačim pragom

Kamilica, materina dušica, ognjič, kopriva in šipek je le nekaj rastlin in “vrtne lekarne”, s katerimi je rasla Mirjam Bratož iz Podnanosa. Prav divja roža je zadnjih šest let prepoznavni znak domačije Božičeva kmetija 1847. V nasadih pod Sveto Trojico imajo okrog 500 grmov šipka. Iz njegovih plodov Bratoževa izdeluje šipkovo kašo, prah, čaj, liker in marmelado, za katero je letos dobila zlato priznanje na razstavi Dobrote slovenskih kmetij. Ob šipku ima tudi več kot 200 grmov vrtnic damaščank.

Z divjo trto obraslo dvorišče Božičeve kmetije, ki se ponaša z letnico 1847, je vse leto v znamenju različnih zelišč in plodov. “Zelišča smo doma od nekdaj nabirali, to najbrž počne vsak, ki živi na vasi. Na vrtu smo imeli žajbelj, materino dušico, ognjič, lovor, v naravi smo nabirali koprivo in šipek, seveda za domačo uporabo, se je pa dalo z zelišči tudi kaj zaslužiti,” se spominja upokojena učiteljica Mirjam Bratož iz Podnanosa, ki je svoje veselje do narave in nabiranja užitnih rastlin in zeli pred nekaj leti na Ljudski univerzi Ajdovščina nadgradila z usposabljanjem za NPK zeliščar pridelovalec.

“Predavatelji so nas spodbujali, da se odločimo za rastline, ki uspevajo v našem okolju in iz katerih lahko marsikaj narediš. Odločila sem se, da ne bom pridelovala sivke ali smilja, razmišljala sem o vrtnicah, a sem najprej izbrala šipek. Začela sem iskati uporabne nasvete, prebirala raziskave, pomagala sem si z diplomskimi nalogami študentov farmacije in agronomije, in ugotovila, da plodovi šipka ob vitaminu C, kar je že stara modrost, vsebujejo še veliko sladkorja, kalcij, jabolčno in citronsko kislino, fosfor, magnezij. In da se iz šipkovih plodov lahko naredi marsikaj, ne samo čaja in marmelade,” pravi nosilka dopolnilne dejavnosti na Božičevi kmetiji 1847, ki je, čeprav se ne ukvarjajo z vinogradništvom, vključena tudi v projekt Ecovinegoals.

“Rastline s trnjem zahtevajo precej potrpljenja. Motiv za delo je lahko samo ljubezen do narave, ki nam ponuja vse, kar potrebujemo.”

Mirjam Bratož, pridelovalka zelišč

Divja roža pod Sveto Trojico

Bratoževa je prve šipkove grme zasadila pred šestimi leti, na terasah opuščenih vinogradov pod Sveto Trojico nad Pasjim repom, ki jih je vzela v zakup od sklada kmetijskih zemljišč. Tam so tla ravno prav odcedna, lega pa dovolj odprta in prepišna. V dveh nasadih ima trenutno približno 500 grmov šipka različnih sort. “Sadike sem kupila v Srbiji, na plantaži Dragana Dostanića iz Sremske Mitrovice, ki je eno od središč pridelave šipka na območju nekdanje Jugoslavije. Po njegovem nasvetu sem izbrala različne sorte, s plodovi, ki dozorijo v obdobju od septembra do novembra, so različno veliki in imajo različen okus, kar lahko izkoristim pri pripravi izdelkov.”

Mirjam Bratož iz šipkovih plodov in cvetov damaščank prideluje številne izdelke. (foto: Alenka Tratnik)

Potem ko je prvo leto šipkove grmičke precej pogrizla srnjad, so Bratoževi ob pomoči lovske družine oba nasada ogradili z mrežo in podsadili grmičke, ki razen obrezovanja v pozni jeseni za rast ne potrebujejo “človeške roke”, kot drugi šipki v naravi uspevajo brez gnojenja in škropljenja.

Prve plodove so pobrali v tretjem letu, ročno seveda. “To vzame kar nekaj časa in zna biti boleče, saj vse plodove poberem z golo roko, da že v nasadu odstranim vejice in listke.” Naslednje faze so odvisne od tega, kaj bo nastalo iz plodov. Nabor izdelkov je vsako leto bolj raznolik. “Pripravljam šipkov čaj, prah, kašo, tudi z domačim medom iz našega čebelnjaka, marmelado, liker, sirup, tinkture, vedno pa dodam še kaj novega. V različnih knjigah sem zasledila tudi šipkov kis, že včasih se je omenjalo okrepčilno šipkovo vino, šipek je cenjen tudi v kozmetiki. Njegova semena uporabljajo v milih za piling, zelo dragoceno in temu primerno drago je tudi šipkovo olje, ki ga prav tako pridelajo iz semen. Tako da izzivov ne manjka,” je dodala sogovornica.

Seveda je pri predelavi dobro poznati nekaj zlatih pravil. “Če hočemo, da bodo naši izdelki ohranili čim več okusa, svežine in za telo koristnih snovi, velja, da šipkovih plodov ne kuhamo oziroma termično obdelamo. Krepčilni napitek lahko pripravimo iz posušenih plodov, ki jih zmeljemo, prelijemo z vodo in pustimo čez noč, da se učinkovine izlužijo. Zjutraj tekočino precedimo in tako iz šipka dobimo največ, kar lahko,” je povedala Mirjam.

Plodov nikoli ne suši v sušilnici, ampak na zraku. Ko so dovolj suhi, jih zmelje s profesionalno mesoreznico in drobir posuje na gosto mrežo, da izloči dlačice, ki lahko dražijo sluznico prebavil. Šipkov prah se lahko dodaja jogurtu ali smutijem.

Tudi pri pripravi kaše, ki je osnova za marmelado, se Mirjam drži tradicije. “Nabrati je treba dovolj zrele plodove, ki se že mehčajo. Najprej jih operem, odcedim, oparim, zmeljem in spustim skozi pasirko, ki loči semena od mesa. Tako dobim kašo, ki je osnova za marmelado. Od tu naprej ima vsaka gospodinja svoj recept. Sama dodam samo sladkor, 30 dekagramov za liter kaše, zraven pa še malo limoninega soka, čeprav ima šipek že sam dovolj citronske kisline in pektina, da skoraj ne potrebuje dodatkov. Ko se dovolj zgosti, zmes nalijem v kozarce,” pove Bratoževa. Za šipkovo marmelado je na letošnji razstavi Dobrote slovenskih kmetij prejela zlato priznanje. To pa ni edino priznanje izdelkom Božičeve kmetije.

Prvo zlato so dobili pred petimi leti za tropinovec, ki je osnova za najrazličnejše pripravke. Mirjam tropinovec pripravi sama in ga nato uporablja za različne tinkture. Česnovo, kostanjevo, s srčno močjo in žajbljem ter z ameriškim slamnikom, ki mu doda tudi med. Na ocenjevanju, ki je pridelovalcem dragocen vir nasvetov in usmeritev za še boljše delo, sta zlati priznanji prejela tudi šipkov in rožni liker.

Opojni vonj damaščank

V nasadu je namreč poleg šipka posadila tudi več kot 200 sadik damaščank, ki veljajo za kraljico vrtnic. Ima več vrst, ki odlično uspevajo, saj jim klima in tla ustrezajo. Cvetijo samo enkrat v letu, imajo bele in bledo rožnate cvetove in izjemen vonj. Prav zaradi tega jih cenijo v kozmetični industriji, kjer iz njih z destilacijo pridelujejo rožno olje za parfume.

Po njem je najbolj znana Bolgarija, zlasti območje Rožna dolina z glavnim mestom Kazanlak, ki je dobilo ime prav po sorti damaščanske vrtnice za destilacijo. Teh ima Mirjam največ. Maja, ko so rožni grmi v cvetju, se okrog nasada širi opojen vonj. Mirjam cvetne liste pobira ročno, vsakega posebej, preden jih obsije sonce in v suhem vremenu. Cvetove destilira, iz rožnih listov pripravlja sirup in rožni liker, za katerega je pred dvema letoma prejela srebrno medaljo na Mednarodnem ocenjevanju vina, piva, žganih pijač in likerjev v Lyonu. “Rastline s trnjem zahtevajo precej potrpljenja. Motiv za delo je lahko samo ljubezen do narave, ki nam ponuja vse, kar potrebujemo. Živimo v prekrasni naravi, ki nam jo tujci zavidajo, mi pa premalo cenimo,” je dodala Mirjam Bratož.

---