Kot bi vse življenje ostala nebogljen otrok v iskanju ...

“Kolikor je v teh ljudeh dobre krvi naše vrste, jo bomo vzeli; če bo treba, bomo otroke ukradli in jih vzgojili tu, pri nas,” je med vojno izjavil Heinrich Himmler, glavni snovalec holokavsta. Njegove besede so meso postale s programom Lebensborn. Vanj so vključili tudi slovenske otroke, od staršev odtujene sredi druge svetovne vojne. Med njimi je bila tudi nona maturantke Sonje, ki v novem romanu za mlade in odrasle Nataše Konc Lorenzutti želi razrešiti družinsko skrivnost.

Roman Nataše Konc Lorenzutti, ki ga poganja tema v Sloveniji ukradenih otrok, je kljub teži vsebine nudi tekoče, privlačno, vznemirljivo in napeto, z več nikoli zastaranih premišljevanj o odnosih, dobrem in zlu. Pomembno ga zaznamuje tudi svežina lika mlade Sonje, ki je tik pred maturo, a jo smrt none Barbare spodbudi k iskanju resnice o zamolčani preteklosti svoje družine. Nona, na neki način asimilirana Primorka, ki se je na Goriško v času srednje šole preselila iz Celja, je bila med tistimi nesrečniki, ki so jih med vojno odvzeli staršem in namenili nemškim družinam. Nacisti so jo z bratom in mlajšo sestro ločili od mame in očeta, ki sta nato umrla v taborišču Auschwitz-Birkenau. Iz nemškega otroškega taborišča sta se vrnila le nona Barbara in brat Janko, za sestro pa so se izgubile sledi.

V boj s pozabo

Zgodbo odstira preplet noninih spominov, ki so tudi nekakšen nagovor potomcem, objavljen v poševnem tisku, in Sonjino iskanje. V pomoč ji je tudi mama Marta, ki pa je veliko bolj zadržana. Kot pove, ji je Barbara s spomini obtežila otroštvo in bi včasih raje kar zbežala nazaj v nevednost.

Zakaj sploh o tem še pisati in brati? Odgovor najdemo kar v mislih none Barbare, ki je trdila, da vse zgodbe sveta govorijo o vojni. “Ravno toliko je premora v zgodovini, da si ena generacija, rojena v miru, opomore od strahov, ki so jih prestali njeni predniki, pa je že spet nov nemir. Povsod so nemiri, ves čas, je poudarjala.”

Mlada Sonja se po drugi strani bori proti pozabi. Še preden vse izgine, si želi razvozlati, kaj se je zgodilo z nonino sestro, po kateri nosi ime. “Sonja je verjela, da lahko, če jo bodo le pustili dovolj blizu, razreši skrivnost, ki je za vse druge že okamenela. Z imenom, ki so ji ga dali, so ji naložili breme in moč. Oboje,” beremo. In res je Sonjina moč tista, ki spodbudi celo vrsto dogodkov in odkritij. Nenazadnje dovolj dolgo vztraja pri obisku zloglasnega taborišča, v katerem sta umrla pradedek in prababica, da je na koncu prepričala mamo in se vsa družina odpravi na pretresljivo potovanje v pričevanja o neopisljivi grozi. Spoznanje, da so na ta kraj prišli, ker tudi v njihovi družini vojna še ni izzvenela, v Sonji zgolj še utrdi prepričanje, da mora vztrajati. Čeprav ji mama prigovarja, da so se že drugi po vojni več let s temi rečmi ukvarjali, sama verjame, da so “ustanove iskale le številke, ne ljudi”.

Mama se ji na koncu vendarle pridruži pri iskanju odgovorov in skupaj spoznata več pričevalcev, med katerimi je tudi gospa Gretel, Nemka, ukradena slovenski družini, ob kateri se zasveti iskrica upanja, da sta našli Sonjo.

Iskanje in brskanje po zgodovinskem poglavju, ki je bilo v primerjavi z nekaterimi drugimi resnici na ljubo precej manj raziskano, je obenem del poti k Sonjini zrelosti. Mladost, prva prava ljubezen, matura, sprejemni izpiti ... so del obdobja, v katerem spoznava “hvaležnost za jutra, ko se lahko zbuja v mir, preskrbljenost in ljubezen”. Obenem pa se ji med odkrivanjem zgodbe o ukradenih otrocih “upre presitost sveta”, tudi njena.

Med spoznanji, ki zadenejo bralca, ni le tisto, da so bili mnogi otroci ukradeni dvakrat - najprej slovenski, izvorni družini, nato še nemški, kjer so se nekateri počutili sprejete, ob vrnitvi v domovino pa so najpogosteje naleteli na veliko praznino in nemalokrat zasmehovanje, sumničavost ... “Imela sem petinšestdeset let, pa sem bila še zmeraj majhna, nebogljena sirota, ki hodi po svetu in išče starše,” je ob odkritju imena svoje mame na plošči v Auschwitzu čutila Barbara. Resnične pretresljive zgodbe, ki jih je Nataša Konc Lorenzutti spoznavala med temeljito raziskavo, so se tako sestavile v en sam navdihujoč roman, ki zmore “presitega” bralca prestaviti v čas, ko ni bilo nič samoumevno. Niti otroštvo.

---