Izgubljeni v povprečju
Idrija se spominja prve slovenske realke. Leta 1901 jo je v hlepenju po znanju na Dunaju izposlovala z zvijačo. Letos premišljuje o kakovosti znanja, ki bi lahko pognalo ali vsaj uravnotežilo razvoj današnje Slovenije, ki zaostaja za svojimi možnostmi. Pred 120 leti je v realko iz slovensko govorečega prostora vstopilo več dijakov kot letos v naslednico - gimnazijo. Gimnazije skupaj s širšim znanjem izgubljajo pomen.
V Sloveniji z malodane dvema milijonoma “strokovnjakov” imamo resne probleme. Med ostalim zato, ker se vse manj vredno, povezovalno, analitično in kritično znanje z edino dodano vrednostjo vednosti, umika visoko, a ozko specializiranim izobrazbenim pogonom časa in denarja. Ob prednostnem strokovnem izobraževanju splošno izobrazbo kroji nesporno koristno, sočasno pa pretirano škodljivo in vse bolj zlagano virtualno popotovanje po svetu z miškami ali vsaj z mrzličnimi kliki na gumbe.
Podcenjenost mladih, starih in večine vmes, staranje in razrasla revščina ob prgišču nesramno bogatih, ki so vzniknili iz (družbene) lastnine prvih in njene prodaje tujcem, so ob (ne)trajnosti ključna vprašanja preživetja Slovenije. Ob globoki zadolženosti in proti državniškem desno-levem političnem vrtcu, ki tri desetletja za našteto nima resnih rešitev.
Podcenjenost mladih, starih in večine vmes, staranje in razrasla revščina ob prgišču nesramno bogatih, ki so vzniknili iz (družbene) lastnine prvih in njene prodaje tujcem, so ob (ne)trajnosti ključna vprašanja preživetja Slovenije.
Ker jih ob omamljenih množicah sredi lahko dostopnega izobraževanja na klik, širnega zabavnega virtualnega druženja in prijateljevanja brez obveznosti in občutljive odgovornosti ne potrebuje. Nekaj malega upora v probleme zapletenih še ne premore vsebine in strukture, ki bi neodgovorne silila proti izhodu iz ugrezanja.
V Idriji se v teh dneh sprašujejo, ali ne bi šlo s širšim, prožnejšim znanjem vsem v Sloveniji bolje. Ko o državi še nihče ni sanjal, so v njej, tedaj drugem največjem mestu v deželi Kranjski, spočeli šolo, ki je množici otrok prvič omogočila izobraževanje v maternem jeziku. Torej v jeziku, ki je v današnji realni in virtualni svetovni vasi vse manj pomemben. Naravoslovno znanje so obdali z vsem tistim, ki je deželo pomagalo dvigniti iz hlapčevanja. Prva realka v slovenskem jeziku je relikt pozabljenih časov, Idrija pa je že dolgo vsestransko obrobje narobe Slovenije. Navkljub gospodarstvu, enemu redkih, če ne edinemu v povsem slovenski lasti, celo v lasti idrijskih poslovnežev, ki je uspešno v realnem in virtualnem svetu. Inovativno, avtomatizirano, s prvimi roboti namesto fizičnih rok in z neslutenimi možnostmi razvoja. Žal enostranskega industrijskega razvoja v nesporni digitalni prihodnosti.
V slednjo sodi tudi največja virtualna “univerza”. Za razliko od filtrov, ki že dolgo znajo ponuditi iluzijo najlepšega sveta in prav takega posameznega človeka v njem, ta ”univerza” nikoli ne bo nudila filtrov, ki bi koristno ločili od škodljivega, nevarnega ali vsaj od plev.
Virtualno, tako kot vsako industrijo in pehanje, poganja denar. Njene odvisnike pa je na poti do njega najlaže upravljati. Ni nevarnosti, da bi omamljeni od sveta na klik, v katerem je prav čim ožje znati in še manj misliti, spoznali moč svobode, ki jo omogoča vednost lastnih možganov. Kakopak pa bodo omreženi svojo zlagano svobodo zagovarjali.
Če, kot pravijo v Idriji, ne bomo ustvarili filtra v podobi izobraževalnega sistema, ki bo dodano vrednost ponovno priznal tistim znanjem, ki dandanes omogočajo zgolj vednost. Družboslovnim in množici ožje stroke spremljajočih znanj, ki jih skoraj ni več mogoče pretvoriti v zaposlitve, kaj šele v uravnoteženost in za večino ter okolje dejanski razvoj. V kruto realnem svetu, ki vpije po reševanju problemov z možgani, ki bodo zgolj vodili spremljajoče virtualno klikanje.
Idrija zaradi enostranske uspešnosti in specifičnih, v dobršni meri za okolje slepih znanj, tone. Podobno, le nekoliko počasneje, tone Slovenija. Z izjemami, ki jih krasijo velikost in pomen, ki ne motita centralnega upravljanja iz vrtca ali pa široka znanja. Zaradi pomanjkanja ljudi vsemogočih poklicev v Sloveniji in vsej Evropi bo ozko strokovno izobraževanje še dolgo prednostno.
Vse višji, pa čeprav specifični izobraženosti Slovencev in tudi ljudem v virtualni univerzi, nikakor ne gre gledati v brk. Zgolj kakovosti znanja. Ravnateljici idrijske gimnazije, naslednici velike realke s tonečim pomenom, gre pritrditi, ko pravi, da se je vrednota znanja, vedenja, izgubila v odličnosti povprečja. Tako bo tudi ostalo, čeprav so problemi socialno zelene trajnosti predvčerajšnji. Odgovorni šolniki v sicer že prastarem 30-letnem političnem otroškem vrtcu, se še vztrajno igrajo v njegovem peskovniku.