Padamo, padamo ...

Najboljši dokaz, kako se nesprejemljive stvari v javnem življenju normalizirajo, je tisti zoprn občutek, da te nič več ne more presenetiti. Če bi mi nekdo pred enim letom opisoval sedanja dogajanja, bi samo zamahnila z roko in rekla: Ne pretiravaj. To se pri nas ne more zgoditi. Saj vendar obstajajo nekakšne norme obnašanja, ki jih vsi spoštujemo, kljub temu da se o marsičem ne strinjamo.

O, kako sem se motila. Ne samo, da padamo vse globlje v brezno sovraštva, primitivizma in nečlovečnosti, ampak smo to, kar se dogaja, pripravljeni sprejeti kot nekaj povsem normalnega. Nič od tega ni normalno. Ni normalno, da vodilni politiki sistematično zmerjajo novinarje in medije kot lažnivce ali pa lažne novice. Ni normalno, da predsednik vlade žaljivo in prostaško obračunava z novinarkami javne televizije. Ni normalno, da vlada uničuje nacionalno tiskovno agencijo, ker ji ne ugaja njen direktor, urednica ali pa način, kako novinarji opravljajo svoje delo. Ni normalno, da proticepilski protestniki vdrejo v prostore javne televizije, prepričani, da je njeno poročanje del svetovne cepilske zarote.

Javni denar se krade s takšno nesramnostjo in v takšnih zneskih, da bi kmalu morali odpreti novo postavko v državnem proračunu, v katerem bi se legalizirale provizije. Korupcija je v Sloveniji postala najbolj donosna dejavnost, namenjena tistim, ki znajo ponuditi to, kar si oblast želi. In da ne bo pomote: oblast si ne želi nič drugega kot denar. In to veliko denarja.

Ni normalno, da se društvu, ki poveličuje nacizem, prizna status delovanja v javnem interesu, antifašiste pa se označuje kot zločince, ki jih je potrebno prepovedati. Ni normalno, da se že mesece ustvarja vzdušje linča proti vsakemu poskusu kritike obstoječe politike. Ni normalno, da se ljudem prepoveduje misliti, govoriti ali protestirati. Ni normalno, da se na vsakem koraku, za vsako stvar, ki bi morala služiti ljudem, nekdo na položaju finančno okoristi, ker misli, da mu to pripada.

Zadnji korak te perverzne normalizacije nedopustnega nenormalnega pa je poskus vlade in koalicijskih poslancev, da z zakonom vpeljejo verbalni delikt. Sekta privilegiranih bo taka zavarovana proti kakršnikoli kritiki v javnem prostoru, v virtualnem, v katerem kraljujejo kloni, troli in ostali vreščači pod taktirko Edinega, pa bo to dovoljeno.

Ne, nič od tega ni normalno. Prav nasprotno. To, kar se dogaja, je narobe, nesprejemljivo, vredno vsake obsodbe. Brezpogojne obsodbe. Še več. Temu se je potrebno aktivno upreti. Poslanka, ki zdaj razlaga, kako je nivo javne razprave padel pod vsak nivo ter da nikoli ni bilo tako hudo, kot je zdaj, je na lažnem twiter profilu zmerjala vse tiste, s katerimi se ne strinja njena stranka ali pa njen strankarski vodja. Niti na misel ji ne pride, da je tudi sama del tistih, ki so javno razpravo tako zastrupili, da nima nobenega nivoja več. Njena poslanska kolegica pa vestno objavlja zapise, ki bi se jih morala sramovati, če bi sploh imela občutek sramu. Minister za kulturo se na seji parlamentarnega odbora obnaša, kot da se je pomotoma znašel v napačnem filmu. Ali pa v pravem filmu, samo da so bili gledalci prevarani glede njegove vsebine.

Javni denar se krade s takšno nesramnostjo in v takšnih zneskih, da bi kmalu morali odpreti novo postavko v državnem proračunu, v katerem bi se legalizirale provizije. Korupcija je v Sloveniji postala najbolj donosna dejavnost, namenjena tistim, ki znajo ponuditi to, kar si oblast želi. In da ne bo pomote: oblast si ne želi nič drugega kot denar. In to veliko denarja. Tisti, ki kradejo, večinoma goreči antikomunisti in sovražniki javnih služb, nevladnih organizacij, parazitov in lenuhov v javnem sektorju, pa živijo izključno od grabeža javnega denarja. Ne, nič od tega ni normalno. Nikoli ni bilo, ni in ne bo. Kljub preusmerjanju pozornosti v slogu “mi nismo nič krivi, krivi so drugi” ter kričanju na družbenih omrežjih - to ni normalno!

V tem, kjer smo zdaj, ni možno ostati nevtralen. Tega neznosnega stanja ni mogoče uravnotežiti. Ni se mogoče tolažiti, da bo zadeva urejena na naslednjih volitvah. Predvsem pa je potrebno to nenormalnost, ki nam jo iz dneva v dan prodajajo kot nekaj povsem normalnega, demontirati. Na vsakem koraku, ob vsakem dejanju, z vsako napisano in izgovorjeno besedo. Nikakor pa ne smemo pristati na defetistično pozo: nič se ne da spremeniti. Prav to je najhujša posledica te nasilne normalizacije nenormalnega. Seveda se da spremeniti. Največji paradoks je prav v tem, da tisti, ki načrtno uničujejo javni prostor in skupnost, natančno vedo, da se stvari lahko spremenijo. Zato so pripravljeni narediti vse, da tistim, ki bi lahko spremenili stvari, ustvarijo občutek, da se nič ne da. Zato so pripravljeni narediti vse. Prav vse.


Preberite še


Najbolj brano