Učenje starejših je dobra naložba

Da postajamo dolgoživa in stara družba, je že dolgo znano. Po podatkih statističnega urada je povprečna starost prebivalcev v Sloveniji 43,7 leta. Od osamosvojitve se je delež mladih do 29 let zmanjšal z 22,5 na 14,7 odstotka, kar petina Slovencev pa je starejših od 65 let. Ob dejstvu, da se podaljšuje tudi življenjska doba, je na mestu tudi vprašanje, kako kakovostno preživeti starost.

Kar nekaj možnosti pri tem ponujajo univerze za tretje življenjsko obdobje. “Še tik pred upokojitvijo sem bila prepričana, da bom v penziji reševala križanke. Potem pa sem si rekla, če mi je dano živeti še trideset let, nočem životariti, ampak živeti,” nam je pred kratkim dejala upokojena učiteljica z Bistriškega, ki se je kmalu po upokojitvi vključila v lokalno univerzo za tretje življenjsko obdobje in se lotila učenja tujih jezikov. In ni edina. Veliko starejših prav na univerzi po koncu profesionalne kariere odkrije nov hobi, nadgradi svoja pozabljena znanja ali pa uživa v dejavnosti, za katero prej ni imel časa ali volje.

Dolgoživa družba, ki jo prinaša razvoj, zahteva vključenost starejših tudi po upokojitvi. Ta pa je mogoča le prek izobraževanja in dejavne starosti.

Da je kakovostno staranje še kako pomembno, so poudarili tudi ob nedavnem praznovanju 25-letnice ilirskobistriške univerze, ki je ena od 56. univerz v državi. Epidemija jim ni odnesla le praznovanja, ki bi ga morali obeležiti že lani, ampak tudi skoraj razpolovila članstvo. Kar je popolnoma razumljivo in pričakovano. Učenje na daljavo pač ni nekaj, kar bi bilo starejšim blizu. Če smo odkriti, še mladim povzroča nemalo preglavic.

V času epidemije je bil za društva in ustanove, ki se ukvarjajo z izobraževanjem starejših, zato še poseben izziv, kako izvajati izobraževanje članov, ki so vajeni osebnega stika, ne znajo rokovati s sodobno tehnologijo, ali pa, kar je še bolj pomembno, tehnologije niti nimajo. Nimajo računalnika, kamere, dostopa do interneta in tiskalnika. Prav gotovo je zato utemeljen poziv pristojnemu ministrstvu, da bi računalniško opremo zagotovilo tudi izobraževalnim ustanovam za starejše, ali pa morda finančno podprlo nakup opreme tistim posameznikom, ki tega ne zmorejo sami.

Dolgoživa družba, ki jo prinaša razvoj, zahteva vključenost starejših tudi po upokojitvi. Ta pa je mogoča le prek izobraževanja in dejavne starosti. Naložba v izobraževanje starejših in njihovo digitalno pismenost se bo ne nazadnje obrestovala tudi v večji samostojnosti starostnikov in njihovem zdravju, saj vseživljenjsko učenje dokazano zmanjšuje tudi možnost obolenja za demenco in na splošno vpliva na boljše počutje in zdravje posameznika.


Preberite še


Najbolj brano