Svetu bo treba povedati, da imamo res dobra vina

Čas trgatve je, ko so vino in vinarji spet nekoliko bolj na očeh javnosti. Poročila s terena so dobra, vreme je lepo, parametri v grozdju ugodni za pridelavo okusnih vin. Na izpostavljenih legah suša pobira svoj davek, a številni vinarji poudarjajo, da se raje sprijaznijo z manj pridelka, če je kakovost visoka.

V zadnjih letih se podoba slovenskega vinarstva kar spreminja. Vinogradniške kmetije se marsikje zaokrožujejo, tudi na račun prevzemanja majhnih vinogradov od tako imenovanega hobi programa, vse prisotnejša je mlada, izobražena generacija vinarjev, ki stremi k polni profesionalizaciji, corona je pomagala razkriti tako nekatere prednosti kot slabosti sektorja.

Vemo, da slovenski vinarji pridelujejo zelo okusna in referenčna vina. Zdaj je to treba na učinkovit način povedati še drugim.

Vino v shemi prehranske varnosti ni na najvišjih mestih, a ima v tradicionalnih vinorodnih deželah nadvse pomembno vlogo. Je zgodovinska in kulturna pijača, del dediščine, prav tako pa pomemben dejavnik urejene in privlačne podeželske krajine. V Sloveniji, z večino vinogradov na pobočjih, je alternativa kulturni krajini prejkone zaraščenost z gozdom.

Z okoljskimi vidiki evropskega zelenega prehoda slovensko vinogradništvo, ki ni zares intenzivirano, ne bi smelo imeti večjih problemov. Certificirane ekološke pridelave je sicer sorazmerno malo, a je prehod vanjo, čemur je naklonjena mlajša generacija tako kmetov kot potrošnikov, izvedljiv domala v vseh vinogradniških območjih. Trši orehi so na obzorju pri družbenih in ekonomskih vidikih dejavnosti, ki je vtkana v enega od stebrov slovenske državnosti, saj slovenska himna govori tudi o trtah in o vinu.

Omejeni dejavniki pridelave zaradi okoljskih in nekaterih drugih parametrov, med njimi sta velikost (majhnost) vinogradniških kmetij in sorazmerno malo usposobljenega strokovnega kadra, v času trgatve pa tudi njegovo pomanjkanje, narekujejo za doseganje vzdržne ekonomike zlasti višjo dodano vrednost pridelka. Na visoko konkurenčnem in razvitem tržišču to seveda ne gre z enostavnim dvigom cen, saj bi bil to najverjetneje boleč bumerang. Torej je treba poiskati vzvode za doseganje višjih prihodkov. Nekaj jih je neposredno v vinu, še več pa v povezanih dejavnostih.

Na vsak način je treba nekaj storiti. Vinski sektor v Sloveniji nima krovne strategije in pogleda v prihodnost, nima organizacije za promocijo vin in Slovenije kot vinske dežele, kar je nujno zaradi šibke mednarodne prepoznavnosti, in ni povezan v tistem, v čemer bi moral biti. Vse to je znano že dolgo in to vedo tudi v zastopstvih vinarjev, ki jih je pri nas kar nekaj. Konec avgusta so se predstavniki vseh sporazumeli, da je potrebna akcija. Kot že večkrat doslej zainteresirana javnost čaka prve korake. Čeprav je na prvi pogled videti, da so interesi vinarjev sorodni, pa jim doslej ni uspelo uskladiti pogledov niti za prvo etapo.

Me drugim gre za to, da se morajo dogovoriti, kaj bo predmet promocije. Kot še na katerem drugem področju, je Slovenija tudi na vinskem zelo razdrobljena. Različnost in raznorodnost pomenita pisanost, po drugi strani pa gre za svojevrstno džunglo, ki jo je težko ukrotiti na skupni imenovalec. Da bi se sporazumeli o piramidi, katere vrh bi bila prodorna promocijska ost, je v času vsakršnih polarizacij težko verjeti. Kdo bo avtoriteta, ki bo, denimo, določil, da je vino z levega pobočja bolj perspektivno kot z desnega? Je mogoče doseči, kar je prav tako v zraku med vinarji, da bi zradirali meje vinskih regij in bi na steklenicah pisalo zgolj Slovenija? Je smiseln dogovor o reprezentančnem sortnem naboru?

Nalog je več kot za čez zimo, učinki ukrepanja pa bodo vplivali na življenje in samozavest prihajajočih generacij. Vemo, da slovenski vinarji pridelujejo zelo okusna in referenčna vina. Zdaj je to treba na učinkovit način povedati še drugim.


Preberite še


Najbolj brano