Alpsko-jadranska Slavija

Kabul je novi Berlin. Konec zgodovine? Ne, ne, to je le pričetek nove. Mi tule, “ljudje ne-zgodovine” (kot je zapisal Fulvio Tomizza), pa se tolažimo, da bomo tudi v tej post-zgodovini še igrali nekakšno vlogo …

No, kako gre sedaj, po Kabulu, Ljubljani in Zagrebu? So domišljave politične hierarhije naših metropol dojele, da iz budimpeštansko-varšavskih mokrih sanj sedaj ne bo nič? Niso. In ne bodo. Raje bodo nemočno čepele v kotu Orbanovovega “urbi et orbi” suverenizma. Vzhodna, “nova” Evropa ni več le zrno graha pod sedmimi princeskinimi blazinami, še manj kamenček v plesnem čeveljcu stare dame; postaja sizifova skala, ki jo zaman rinemo in bomo rinili v hrib, skupaj s katero se bomo zvalili v brezno zgodovinske brezizhodnosti. Ampak rešitev obstaja. Zakaj Janša in Plenki tega ne razumeta? Zakaj ne (u)vidita, da bi hipotetična (uresničljiva pa s podpisoma dveh premierjev) jugozahodna Slavija lahko postala evropsko relevantno dejstvo. Vsaj zato, ker mimo Slovenije in Hrvaške ne moreš ne na vzhod, ne na zahod, ne na jug in ne na sever. Zemljepis, pač. O tem tokrat na glas razmišljam: čemu zavezništva “treh morij”, tu imamo eno morje - Jadransko, ene gore - Karavanke, eno ravnico - Panonsko ...

Oni bodo prišli, prihajajo in ne bodo jih zaustavili ne rezilna žica ne paravojaške straže. Zato jih je treba sprejeti, posebej tam, kjer so narodi - tako kot mi na severu Jadrana - zaradi dveh svetovnih vojn zadnjih sto let prestajali podobne begunske muke.

Post-yu tradicija solidarnosti je iz Kabula rešila vse (?) slovenske, hrvaške, bosanske in srbske mirovne sile in demokratizatorje Afganistana: ker naše natovske zaveznice rešujejo najprej svoje, prvo ligo, je druga liga (Italija, Španija …) na vrsti - druga. Tretja ekipa, balkanski čuvaji varnosti, so ostali bolj ali manj prepuščeni samim sebi. In tu so se izkazali, kot je treba, drug drugega so reševali in se zadnji hip vkrcali na ameriška letala. Berlin 1945. Sajgon. Tripoli. Bagdad. Sarajevo.

Naj se po grenki čaši žolča vrnem domov, saj smo le tu zaenkrat kolikor toliko varni pred svetovnimi katastrofami. Sem, kjer smo znali “stati inu obstati”, navkljub vsem zavojevalcem, ki so nas stoletja hoteli podjarmiti, pokorili pa nas v resnici niso nikoli. Za nas, nacionalno in kulturno mešanico na Jadranu, pod Alpami, na robovih Panonske nižine in na vratih skrivnostnega Balkana, je to ključno in edino resno vprašanje.

V teh kataklizmičnih dneh pozornost vzbuja droben statistični podatek: Nemčija nemudoma potrebuje 400.000 delavcev. Zanimivo. Res teh ljudi zanjo ni ne na poststalinističnem Vzhodu ne na Balkanu? No, Afganistancev pa je toliko. Ne le neukih siromakov, temveč kvalificiranih strokovnjakov, ki so se v minulih dvajsetih letih zahodne prisotnosti v Afganistanu izobrazili za nove postindustrijske poklice …

Oni bodo prišli, prihajajo in ne bodo jih zaustavili ne rezilna žica ne paravojaške straže. Zato jih je treba sprejeti, posebej tam, kjer so narodi - tako kot mi na severu Jadrana - zaradi dveh svetovnih vojn zadnjih sto let prestajali podobne begunske muke.

Že leta zagovarjam slovensko-hrvaško interesno, ekonomsko zavezništvo, za katerega se je moč dogovoriti, če le obstaja minimum volje. Priložnost tako za Ljubljano kot za Zagreb: konstrukcija “zahodnoslovanskega empireja” (po grški kozmologiji najvišji del neba, kjer prebivajo bogovi). Smo sposobni česa podobnega? Ljudje verjetno da. Oblast pač ne.


Preberite še


Najbolj brano