Zgarani do smrti
Poletni dopusti gredo počasi h koncu, dnevi se opazno krajšajo, bliža se šola in kmalu bomo vstopili v običajno delovno rutino. Delo, ki ga opravljamo za denar in preživetje, je zgolj del naših običajnih življenj, preostali čas je izven-delovni, pa tudi prosti čas. Čas namenjen regeneraciji, počitku, domu, družini, zabavi, stvarem, ki jih radi počnemo.
Uravnoteženost med delom in prostim časom bi morala biti prisotna tako na dnevni kot letni ravni. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da sta dolžina delovnega dne in dopust, ki nam kot zaposlenim pripada, težko izborjeni pravici sindikalnega boja in nikakor nista samoumevni.
Ekonomski družbeni red, v katerega smo tako željno vstopili, izdatno poveličuje delo in ga sprevrženo enači z denarjem in uspehom.
Ekonomski družbeni red, v katerega smo tako željno vstopili, izdatno poveličuje delo in ga sprevrženo enači z denarjem in uspehom. Dolge ure dela in nadur ter nadobremenitev naj bi tako prinašale velike količine denarja, uspeha in sreče. Količina zaslužka in denar na splošno pa naj bi pričala o tem, kdo smo in koliko smo vredni. Zato se na primer v vsakem uvodnem spoznavanju z Američani hitro pojavi vprašanje o tem, kje delaš in koliko zaslužiš. Denar oziroma mnogo denarja naj bi nas skladno z obstoječo ideologijo tržnega kapitalizma osrečilo.
V resnici nič od navedenega ne drži. Velika večina običajnih ljudi, ki zelo veliko dela oziroma gara, se ne kopa v preobilici denarja. Na njihov račun namreč mastno služi nekdo drug. Zaslužek oziroma plača prav tako ne pove nič o tem, kdo in kakšni smo mi kot osebe - ali smo pošteni, radodarni, srčni, prijazni ali sadistični, zoprni, ozkogledi in pikolovski. Denar tako ne pove čisto nič o naši resnični vrednosti - koliko sem vreden kot oseba in kot človek. Končno, številne zgodbe vsakdanjega življenja, pa tudi rezultati znanstvenih raziskav izpričujejo, da denar sam po sebi ne osrečuje. Pomembno je imeti zadostno količino denarja za dostojno preživetje, toda kar je nad tem, ne pripomore bistveno k dodatni sreči ali nesreči.
Zato ne verjamem sloganom, ki nam jih prek spleta servirajo novodobni guruji dela, kot na primer “spremeni svoj hobi v poklic in v življenju ti ne bo potrebno delati niti dneva”. Takšni in podobni izreki nas napeljujejo k temu, da delo, ki ga opravljamo za denar, enačimo s svojim celotnim življenjem, da naše življenje spremenimo v eno samo delo za denar, da izničimo naš prosti čas in čas izven dela. Sicer pa ne bodimo naivni, vsak hobi in vsako veselje, ki ga imamo, ne glede na to, kako zelo veliko je, se izniči in izgine v trenutku, ko postane dnevna rutina in nekaj “kar moramo”.
Dve povsem različni državi, zagovornici takšnega pristopa k delu, v katerem umanjka uravnoteženost z izven-delovnim/prostim in delovnim časom, sta ZDA in Japonska. Ti državi ponujata sliko naše prihodnosti, če se bomo namenili hoditi po njunih stopinjah. ZDA so družba, ki je “iznašla”' revne zaposlene in posledično dvojno ali trojno zaposlene. To pomeni, da ljudje s pošteno, polno oddelano službo ne zaslužijo dovolj za dostojno preživetje in morajo zato opravljati še dodatno popoldansko ali večerno službo ali dve. In ne zgolj nekvalificirani delavci. Sama sem spoznala univerzitetno izobražene ljudi, ki so, da so lahko živeli in preživeli, opravljali tri službe. Zanimivo, tudi v Sloveniji, v svoji neposredni okolici že opažam podobno, ko posamezniki in posameznice po opravljenem jutranjem delu - zato da lahko preživijo sebe in svoje družine - v prostem času “kelnarijo”, “vozijo avtomobile” v Luki ali čistijo v zasebnih gospodinjstvih.
Japonska, dežela nedoumljivih skrajnosti, je prispevala celo poseben izraz, ki opredeljuje smrt zaradi delovne preobremenjenosti. Takšna smrt se imenuje karoshi. Kot zanimivost, japonske oblasti so se pred dobrim desetletjem in po tem, ko je zaradi izčrpanosti na delovnem mestu umrla 31-letna novinarka, odločile nekoliko bolj odločno boriti se proti velikemu številu smrtnih žrtev kot posledici predolgih delovnih ur. Mlada novinarka je umrla zaradi srčnega zastoja po tem, ko je v mesecu svoje smrti za svoje podjetje opravila 159 nadur. V svojem poročilu je japonska vlada zapisala, da kar eden od petih zaposlenih na Japonskem tvega smrt zaradi preobremenjenosti. Mnogi zaradi stresa storijo samomor, še več jih umre zaradi kapi in srčnih napadov, kot posledic predolgega delovnega časa, nadur, premajhnega števila odmorov in odsotnosti dopustov.
S prodorom novih tehnologij in robotizacijo se je vsaj med zahodnimi družbami napovedovalo velike spremembe in novo ero, v kateri bo večina dela avtomatizirana in robotizirana, ljudje bomo imeli krajši delovnik in več prostega časa, torej časa zase in ustvarjalno samorealizacijo. Nič od tega se ni uresničilo. Večina ljudi dela več in dlje, drugi del je kronično brezposeln ali opravlja prekarna, negotova in slabo plačana dela. Tudi razlike v dohodkih, imetju in dostopu do prostega časa se vse bolj poglabljajo.
Za konec kot primer dobre prakse, po katerem se splača zgledovati, izpostavimo Dansko. Ekonomsko in na lestvici sreče visoko stoječo državo, ki tako na individualni kot sistemski ravni ceni in spodbuja uravnoteženo življenje, pri čemer prisega na pravo razmerje med delom in prostim časom. Politika, stroka, zaposleni, pa tudi delodajalci sami spoštujejo primerno razmerje med delom in prostim časom in ne pričakujejo nadurnega dela. Obratno, Danci četudi zelo zavezani delovni etiki, prisegajo na zmerno usklajenost zasebnega, družinskega življenja in dela za denar. In to ne glede na to, kako zelo radi imajo svoje delo ali kako zelo zahtevno in odgovorno je - ker je delo za denar pač samo del življenja.