“Le čevlje sodi naj kopitar”

Ko sem pred leti nekaj časa preživela na Poljskem, me je kolegica poučila, da imajo Poljaki poleg številnih rekordov tudi tistega v pritoževanju. Skoraj vsakemu stavku, ki je skušal poveličati kakšen njihov dosežek, je sledil tisti sumničavi in dvomljivi “toda”. Šlo je celo tako daleč, da so iz tradicije pritoževanj ustvarili reklamno kampanjo s sloganom “pridi in se pritoži”, s katero so skozi omenjen stereotip tujcem na hudomušen način želeli prikazati dosežke rojakov, kulturo, pokrajino in posebnosti države. Recimo: Chopin je izvrsten poljski skladatelj - toda to ne šteje, ker je večino življenja preživel v Parizu. Tudi Maria Sklodowska-Curie je markantna znanstvenica, ki je odkrila dva kemijska elementa - toda samo dva. In Michel Adam Lisowski je ustanovitelj in edini lastnik Fashion TV - toda, kaj to pomaga, če Poljaki pod sandale še vedno obuvajo nogavice.

No, v tej disciplini menda niti Slovenci nismo veliko zaostajali za Poljaki. A pri nas je namesto kopiranja prikupne kampanje križ čez pritoževanje naredil nekdanji premier z enim samim odstavkom: “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.”

Minulo leto je rodilo nenavadna dvojčka. Prvemu je ime virus, drugemu pa vsevednost. Posledice slednje so že dobro vidne - v pogovorih, na družbenih omrežjih, v vsakdanjih življenjskih situacijah ...

Od tistihmal resda jamramo nekoliko manj. A zgolj zato, ker je pritoževanje zasenčila druga nacionalna disciplina, ki jo je poleg virusa rodilo minulo leto, in ki ji je ime vsevednost. Posledice rojstva te virusove dvojčice so že dobro vidne - v pogovorih med ljudmi, na družbenih omrežjih, v vsakdanjih življenjskih situacijah ...

Na primer: zdravnik pacientu postavi diagnozo, ta pa se z njim ne strinja. Ali pa: kmet prodaja krompir, ki ga je pridelal, kupec pa mu dopoveduje, kako bi moral vzgojiti bolj debelega. In še: novinar zapiše novico, bralec pa zapisu nasprotuje.

S temi in podobnimi primeri seveda ni nič narobe, ko imamo na eni strani usposobljenega strokovnjaka, ki je svoj priučen poklic nadgradil z delovnimi in študijskimi izkušnjami. Na drugi strani pa uporabnika, ki je tudi sam strokovnjak z istega področja, ima v njem izkušnje, ali pa z argumenti, ki jih je pridobil z lastnimi raziskavami in učenjem, pomaga strokovnjaku izpopolniti njegovo delo.

Vendar je v praksi v zadnjem času vse precej drugače. Gre, recimo, takole: tisti pacient, ki je od zdravnika dobil diagnozo, se ukvarja s trgovino na debelo in drobno, v napačnost zdravnikovih trditev pa je prepričan zaradi spletnega članka, ki ga je pred minuto na hitro preletel v čakalnici. Kupec, ki kmetu teži zaradi drobnega krompirja, je strojnik, ki je v življenju videl vile in lopato samo skozi izložbeno okno, predelano hrano pa običajno kupuje v supermarketih. Bralec, ki oporeka novinarju, pa to počne samo zato, ker mu prebrano ni všeč in ker ima pet minut časa, da svoje celodnevne frustracije izlaja na televizijski ekran, časopisni papir ali radijski sprejemnik.

Seveda je vsevednost vedno enosmerna, saj drugače tudi ne more biti. Kdor ve in zna celo eno stran več kot knjiga, mu seveda ne gre oporekati. In tako se v večini primerov besedni dvoboji med zdravnikom in trgovcem, ki slednjemu poočita visoke cene izdelkov, kmetom in strojnikom, ki ga skuša poučevati o napačno narejenih strojih, in novinarjem ter bralcem, ki mu skuša biti obelodanjeno ozadje novice, nikoli ne končajo dobro. Sploh, če vse te debate potekajo v “varnem” zavetju družbenih omrežij, v katerih je vsak kralj svoje tipkovnice in včasih precej hitrejših prstov od svoje pameti.

Ker nobeden od omenjenih primerov ni izmišljen in tudi zato, ker je Slovenijo zaradi množice podobnih primerov že skoraj zajela epidemija vsevednosti, tudi mi predlagamo podobno kampanjo, kot so jo pred leti izpeljali Poljaki. Slogan pa si bomo sposodili kar od Prešerna: “Le čevlje sodi naj kopitar.”


Preberite še


Najbolj brano