V vinogradih in kleteh ustvarjajo raznolikost

Letošnji poletni množični prazniki so zanimivi. Tisti, ki bodo kljub ukrepom zaradi epidemije ostali precej podobni tistim v prejšnjih letih, in oni drugi, ki so se novim razmeram krepko prilagodili. Med slednje sodi Praznik terana in pršuta. Ki ga letos v običajni, množični različici ni. A bo kljub temu naredil za predstavitev in promocijo pršuta, terana in Krasa skoraj več kot običajni množični prazniki.

Še nikoli doslej se o teranu ob njegovem prazniku ni govorilo toliko in tako poglobljeno in še nikoli doslej ni bil teran obiskovalcem Krasa na voljo v tako pristni in celostni obliki, z vsem zgodovinskim, geografskim in etnološkim ozadjem.

Samo izpostavljanje in negovanje lokalnih posebnosti je tisto, kar v čedalje bolj globaliziranem in posledično osiromašenem svetu ohranja vsaj nekaj pestrosti.

Posvečeni so mu tematski večeri in posvečeni so mu celi dnevi degustacij tam, kjer je zares doma: pri vinogradnikih in vinarjih doma, v njihovih kleteh, na njihovih borjačih, v njihovih vinogradih. Tam dobijo obiskovalci poleg cvetice po višnjah, malinah, borovnicah in brusnicah, čokoladi, kavi in kar je še lastnosti, ki jih okušajo dobri poznavalci vin, še vonj po sveže pokošeni travi okoli domačije, po vročini v vinogradu, po svežem, polnem hladu v hramu. In dobijo človeka, ki je to vino, skupaj z naravo, ustvaril: ko je med sajenjem meril razdaljo med trsi, ko jih je, mlade in še ne dobro ukoreninjene, poleti zalival, ko se je pozimi z njimi pogovarjal med obrezovanjem, ko je razmišljal, zakaj je dober latnik in zakaj šparonska vzgoja in ko zdaj, proti koncu poletja, tehta, ali naj pusti na trti še kak list več, če pride slučajno toča, ali naj vse grozde osvobodi, da bodo jagode v soncu lepo zorele ...

Vse to je skrito v rubinasto rdečih kapljicah.

A ne samo to. Delo v vinogradu je za dobro vino izjemno pomembno in brezpogojno nujno, a nikakor ne zadostno. Je šele polovica poti. Druga polovica je v kleti, kjer se morata za dober končni izdelek uspešno spojiti znanost in umetnost. Znanost, ker se v kleti odvijajo zapleteni in občutljiv kemični procesi, ki jih mora vinar poznati in obvladovati, umetnost pa, ker vsak vinar po lastnih občutkih in presoji določa čas ležanja mošta na tropinah, čas zorenja, temperaturo in še mnoge druge parametre, ki vplivajo na to, da je na koncu vsako vino drugačno, da ima vsako svoj značaj, njegov podpis.

Kar je seveda prav in dobrodošlo. Ker je samo poudarjanje, izpostavljanje in negovanje lokalnih posebnosti tisto, kar v čedalje bolj globaliziranem in posledično osiromašenem svetu ohranja vsaj nekaj raznolikosti.

Teran ima pri tem srečo, da se od ostalih vin razlikuje že zaradi sestave zemlje, na kateri raste. Zemlje, ki je nastajala v tisočletjih raztapljanja kamnin, dokler niso sprhnele v rdečo jerino.

Vse to dela teran poseben. Kot delajo druge okoliščine poseben refošk, zelen, pinelo, rebulo ...

O vsem tem teče beseda na letošnjih dogodkih ob mesecu terana in pršuta na Krasu. In zanimivo: več kot se o njem govori, bolj se izkazuje, da bi se dalo o teranu povedati še mnogo več.

Vino, ki je bilo skupaj z rebulo omenjeno že davnega leta 1296, ima dolgo in bogato zgodovino. Bilo je razmeroma kisla pijača, dobra za žejo, in bilo je tudi cenjeno, celo na dvorih, kot zdravilo za dobro kri in dolgo življenje. O tem, ali je to res ali ne, še vedno potekajo znanstvene raziskave. Nesporno pa je, da je vino, ki nastane iz “sladke črnine”, kot je zapisal Kosovel, in je “bolj temno od ostalih vin”, kot je bilo zapisano že v latinščini, v zadnjega pol stoletja, odkar ima tudi svoj praznik, naredilo izjemno velike kakovostne premike in postalo odlično sodobno vino, ne da bi ob tem izgubilo svojo avtentičnost. In s tem prispevalo tudi k ohranitvi avtentičnosti Krasa. To - naj gre za teran ali za druga vina - danes šteje. In bo štelo tudi v prihodnje.


Preberite še


Najbolj brano