(Ne)primerna golota
Med nedavnim spremljanjem olimpijskih uspehov naših športnikov smo imeli priložnost izvedeti tudi kakšno zanimivo, ki se nanaša na kulturo države gostiteljice olimpijskih iger. Tako sem zasledila informacijo o onsen. Onsen je tradicija namakanja in kopanja v vulkanskem vrelcu, starodavni običaj Japoncev s filozofskimi, verskimi in družbenimi razsežnostmi.
Če obiščete Japonsko, je namakanje v vročem izviru termalne vulkanske vode ena od stvari, ki je, če želite izkusiti deželo vzhajajočega sonca, ne gre zamuditi. Kar je ob omembi te popularne japonske navade vzbudilo moje zanimanje, je podatek, da je bilo golo namakanje v toplih termalnih vrelcih običajno skupno za ženske in moške, vse dokler se Japonci niso navzeli zahodnjaških navad in zahodnega sramu. Japonski odnos do golote je bil tradicionalno zelo sproščen in šele v obdobju modernizacije, ko se je Japonska odločila slediti zgledom povojnega zahodnega sveta, ki je poosebljal napredek in razvitost, je prevzela tudi nekatere vrednote, ki so pomenile modernost in razvitost. Denimo skrivanje golega telesa in ločitev golote po spolu. Do takrat sproščen japonski odnos do golote je prevzel obrise zahodnega, ki ga opredeljuje sram in skrivanje. Zato je danes prakticiranje onsena na Japonskem strogo ločeno glede na spol.
Nove tehnologije so radikalno spremenile odnos do zasebnosti, telesa in golote.
Odnos do golote in njeni pomeni so izrazito spreminjajoči se. Koliko odkritosti kože je primerno oziroma neprimerno, kaj šokira in kaj ne, se je skozi zgodovino radikalno spreminjalo. Golota pa je tudi, bolj kot se na prvi pogled zdi, tesno povezana z močjo, politiko, vero, razredno pripadnostjo in čustvi. Ruth Barcan, profesorica oddelka za spolne in kulturne študije Univerze v Sydneyju in avtorica knjige o goloti Golota: kulturna anatomija, piše, da je človeška golota sočasno tako naravna kot nenaravna in kot taka izrazito “dvojna”. Ljudje smo ob rojstvu in “po naravi” goli in vendar so pokritost, okrasje in oblačila družbeno neizogibni.
Z zahodne perspektive je prav stopnja golote oziroma pokritosti določala, kdo je civiliziran in kdo barbar, kdo je nadrejen in kdo podrejen in potemtakem nečloveški, nekdo, ki se ga lahko brez slabe vesti izkorišča in tudi iztrebi. Ko so evropski imperialistični zavojevalci vdrli med avtohtona plemena Amerike in Afrike in se soočili s “pomanjkljivo” oblečenimi domačini, je bil za krščanske zavojevalce to zgolj dodaten dokaz njihove manjvrednosti in grešnosti.
V zahodni kulturi v odnosu do golote vlada večna dvojnost; golota je po eni strani grešna in napeljuje h grehu, po drugi strani je znak nedolžnosti in prvinskosti. Slikarji renesančne Evrope naj bi tako pričeli z upodobitvami Jezusa kot golega dojenčka prav zato, da bi izpostavili njegovo ranljivost in nedolžnost ter ga s tem približali svetemu. Golota, še posebej ženskega telesa, je bila skozi zgodovino tradicionalno uporabljena za zabavo in v erotične namene. Tako lahko beremo, da so srednjeveški plemiči Francije na svojih zabavah uživali ob pogledu na “žive slike” oziroma tako imenovane “tableaux vivant”, ki so jih upodabljale žive gole dame, ki so se v različnih položajih predstavljale kot boginje ali nimfe. Vsaka diplomatska pojedina, ki je dala kaj nase, je postregla tudi s tem kulturnim performansom.
Kljub z današnje perspektive na videz otročjim igricam ne pozabimo, da sodobna popularna kultura in erotična industrija izkoriščata goloto na mnogo bolj vulgarne načine. Kar je pri vsem tem zanimivo, je predvsem vprašanje, kaj pravzaprav zbuja radovednost, poželenje ali zgražanje, kateri del golega telesa vznemirja, je grešen oziroma ga je potrebno zakriti? Prsi, boki, gležnji, stopala, ustnice, morda kaj drugega? Odgovor na to vprašanje se radikalno razlikuje glede na zgodovinski čas in kraj.
Nove tehnologije so radikalno spremenile odnos do zasebnosti, telesa in golote. Mlado in staro, moški in ženske preko Instagrama, Facebooka, TikToka in drugih aplikacij prostovoljno postavljajo na ogled svoja razgaljena in gola telesa brezmejni anonimni javnosti. V želji po pozitivni javni samoprezentaciji, pridobivanju všečkov, samopotrditvi in še česa. Nekoliko arhaična, pa tudi neskladna z vseprisotno goloto in pomanjkljivo oblečenostjo se zato zdi predpoletna poteza izolskih občinskih svetnikov, skladno s katero so uvedli prepoved sprehajanja “kopalkarjem” in drugim pomanjkljivo oblečenim po poletnem obalnem mestecu.
Kako shizofren je v resnici evropski odnos do pokritosti in odkritosti oziroma golote Barcan izpostavi na primeru kontroverznega francoskega incidenta na plaži izpred petih let, o katerem so obsežno poročali tudi naši mediji, ki je razdelil francosko vlado in razburil evropsko javnost. Incident se je zgodil na eni od javnih plaž v Nici, ko sta policista vpričo njenih otrok in začudenih kopalcev s plaže na silo odstranila žensko v burkiniju. Razlog za to je bil, da je gospa “preveč oblečena” in da burkini ni oblačilo, ki bi “spoštovalo moralo in sekularnost”. Težko, če ne nemogoče je povsem nedvoumno določiti, koliko pokritosti oziroma odkritosti je ravno prav. Omenjeno zagato lahko, vsaj v poletno počitniškem vzdušju, omilimo z nekoliko večjo strpnostjo, sproščenostjo in humorjem.