Taboriščna obleka Anči Volk iz Ilirske Bistrice simbolizira trpljenje

Taboriščno obleko iz ženskega delovnega taborišča Ravensbrück, v kateri se je Bistričanka Anči Volk po letu dni internacije vrnila v rodno Ilirsko Bistrico, bo odslej v svojem depoju hranil Pokrajinski muzej Koper. Obleko je muzeju poklonila Valči Volk, ki je po sestrini smrti postala skrbnica njene zapuščine, z željo, da spomin na grozote nacističnih taborišč ne bi šel v pozabo.

ILIRSKA BISTRICA, KOPER > Obleka s številko 55744, ki je bila ob vrnitvi domov edini dokument in potni list Anči Volk, bo v muzeju odslej predstavljala simbol trpljenja vseh ljudi med drugo svetovno vojno.

Taboriščno obleko s številko 55744 je kustosu Ivanu Simčiču, sicer Bistričanu, ki v Pokrajinskem muzeju pokriva obdobje novejše zgodovine, iz družinske zapuščine predala Valerija (Valči) Volk iz Kopra. Valči je po smrti sestre Ane (Anči) Volk pred šestimi leti postala skrbnica njene zapuščine. “V tej obleki je Anči prišla iz taborišča. To je bil njen potni list, drugih dokumentov ni imela. Ker ne želim, da gre to v pozabo, sem se odločila, da obleko predam muzeju,” je komentirala svojo odločitev.

Vreča

Ivko Spetič Magajna

Ta vroč objem

na zimski dan

ko ledéni gloda

taborišč vsakdan

je skriti plašč

iz dveh plasti natkan.

Taboriščni plašč,

iz cementne vreče,

na golo kožo

si skrivoma navleče.

Plašč kot papirnati

škrnicelj za blago

varuje bledo senco

in oštevilčeno blago.

(V spomin Valči Volk)

Obleko, ki je postala potni list Anči Volk, hrani Pokrajinski muzej Koper.

“Gre za enega najbolj markantnih, gotovo pa edini tovrstni predmet iz obdobja druge svetovne vojne, ki ga hrani naš muzej in simbolično predstavlja trpljenje vseh ljudi med vojno,” pa je ob tem povedal Simčič, ki se je donacije rojakinje nadvse razveselil. “Ko pri svojem delu človek uživa, je zadovoljen in ponosen, da lahko dela, kar ga veseli. Ko pa dobiš klic, da želi nekdo podariti muzeju gradivo, ki je povezano z mojim domačim krajem, pa je veselje in zadovoljstvo nepopisno.”

“V tej obleki je Anči prišla iz taborišča. To je bil njen potni list, drugih dokumentov ni imela. Ker ne želim, da gre to v pozabo, sem se odločila, da obleko predam muzeju.”

Valči Volksestra interniranke Anči Volk

Številka 81978 in 55744

Anči Volk je bila od 15. junija do decembra 1944 v taborišču Auschwitz, kjer so ji na roko vtetovirali številko 81978. Od tam so jo premestili v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala vse do 27. januarja 1945. Ob prihodu v Ravensbrück je dobila taboriščno obleko s številko 55744, ki si jo je sama napisala na kos blaga in ga prišila na rokav obleke. Poleg številke je imela vsaka obleka tudi rdeč trikotnik, ki je označeval status taboriščnika in njegovo nacionalno pripadnost. Anči je pripadla črka J, ki je označevala jugoslovansko narodnost.

V taborišču Ravensbrück je Anči postala številka 55744. Rdeč trikotnik s črko J je označeval politične zapornike jugoslovanske narodnosti.

“Osebna identiteta je bila s taboriščno številko zabrisana. Postal si ena izmed mnogih številk. Slovenci so dobili povečini rdeč trikotnik političnih zapornikov s črko J - Jugoslovan,” pojasnjuje Simčič in dodaja, da se bo takoj, ko bodo v Ilirski Bistrici urejeni muzejski prostori, taboriščna obleka Anči Volkove vrnila v njen rojstni kraj, kjer bo tudi na ogled.

Do takrat pa jo bodo skrbno hranili v Pokrajinskem muzeju Koper, kjer so na novo pridobitev izjemno ponosni, ob tem pa poudarjajo, da muzej lahko raste in se razvija le v sodelovanju in ob podpori ljudi. “Takšna donacija je izjemnega pomena, saj ne gre le za predmet, ampak tudi za izjemno osebno zgodbo gospe Volk. Zelo smo hvaležni za to pridobitev, s katero bomo lahko še naprej in bolje pripovedovali bogato in večplastno zgodovino druge svetovne vojne,” je sporočil direktor Pokrajinskega muzeja Koper Luka Juri.

Fotografija je bila posneta, ko je imela Anči 20 let. Le dve leti za tem, 17. marca 1944, so jo prijeli v Trstu in kasneje odpeljali v taborišče Auschwitz. (foto: osebni arhiv)

Spomini na grozote taborišča

Ana Volk, ki so jo domači in znanci ljubkovalno klicali Anči, se je kot najstarejša hči Jakoba Volka Kovačevega s Suhorja in Josepine Boštjančič Bridovčeve iz Smrij rodila18. julija 1922 v Ilirski Bistrici, kjer živela vse do svoje smrti leta 2015. “V Ilirski Bistrici so jo vsi poznali, ker je v svoji hiši vodila pisarno zavoda za zaposlovanje,” pove Valči, najmlajša in edina še živa od treh Volkovih sester, ki je pri 93 letih še vedno zelo vitalna. Njena dve leti starejša sestra Stana Volk je umrla letos spomladi. “Nobena od sester ni imela potomcev, zanju sem skrbela jaz. Anči se je sicer poročila in kasneje ločila, vendar ni imela otrok. Nikoli se o tem nisva pogovarjali, verjetno pa je k temu pripomogel Auschwitz,” nam zaupa Valči.

Anči je pri komaj 22 letih poleg grozot Auschwitza in Ravensbrücha izkusila tudi gorje taborišča v Siemensu, nazadnje pa še Novi Roni v Sudetih. O tem obdobju svojega življenja z domačimi ni veliko govorila. “Nekaj malega nam je povedala, ampak dosti ni želela govoriti. Verjetno je tudi sama želela pozabiti te grozote,” pove Valči.

V spominih, ki jih je zaupala Erni Petrač, ta pa jih je zapisala v svoji diplomski nalogi z naslovom Preživela sem pekel taborišča: izpovedi v času druge svetovne vojne pregnanih žensk iz občine Ilirska Bistrica (Filozofska fakulteta, 2009), je opisala tudi dan odhoda v izgnanstvo 17. marca 1944. “Šlo je za splet nesrečnih dogodkov, po čistem naključju je pristala v tržaškem zaporu Coroneo,” se spominja Valči Volk.

Anči Volk z mlajšima sestrama Stano in Valči Volk (z leve). (foto: osebni arhiv)

Tistega dne je Anči odšla v Trst po globus, ki ga je razbila Valči in je bil tam na popravilu, spotoma pa je želela obiskati svoji prijateljici Dušo in Milo, ki sta stanovali v Trstu. Toda namesto prijateljic sta jo v stanovanju pričakala dva italijanska policista, jo tam zadrževala do večera, nato pa odpeljala na policijsko postajo, kjer so jo zaprli v ječo. “Celica je bila zelo majhna, ko se je ulegla, je segala od enega zida do drugega. Ležala pa je na samem betonu brez blazine,” navaja Petračeva. Tam sta bili zaprti tudi njeni prijateljici Duša in Mila, ki so ju najverjetneje prav tako odpeljali v Auschwitz, vendar se tam nikoli niso srečale.

Iz Trsta v Auschwitz

Anči so v Trstu prijeli, ker je bila ovadena kot partizanska sodelavka. V tržaškem zaporu je ostala do 13. junija, ko so jo kot politično zapornico premestili v taborišče Auschwitz. Tja so jih iz Trsta odpeljali z vlakom v živinskih vagonih. Kot navaja Petračeva, so jih ob prihodu v taborišče najprej odpeljali v kopalnico, jih slekli do golega in jih pobrali vse, kar so imeli pri sebi. Ko so jih popisali, je sledilo še striženje in britje. Anči so sicer pobrili in postrigli še trikrat, vsakič, ko je prišla v novo taborišče. Na hrbet so jim z oljnato barvo napisali zapornik ali narisali križ.

Kot je Anči v svojih spominih zaupala Petračevi, naj bi ravno takrat zmanjkalo taboriščnih oblek, zato so si morali jetniki sami izbrati oblačila in obutev iz kupa cunj, ki je ležal na tleh. Vzeli so, kar je prišlo pod roko. Sama je dobila črno svileno obleko, ki je segala do tal in nerodne lesene cokle. Kasneje je cokle za pet kosov kruha zamenjala za z neko Židinjo, ki ji je odstopila rjave čevlje z luknjo na podplatu.

V Auschwitzu so jim ob prihodu na roko vtetovirali tudi številko, ki je postala njihova identiteta. “Veliko ljudi ji je po prihodu domov svetovalo, naj si to številko odstrani. Pa zakaj bi si jo? To je vendar pričevanje o corpus delikti,” pravi Valči. Tudi sama je menila, da je številka del nje in je ni motila. “Naj ostane, da lahko mladi vidijo, kaj se je v resnici takrat dogajalo,” je Anči zaupala Petračevi.

Lakota, mraz, ponižanje in mučenje

Z jetnicami so spale v lesenih ali betonskih barakah, tudi po štiri ali pet na eni postelji. Ponoči so na potrebo lahko hodile v samokolnico pred barako, ki jo je stražil vojak, čez dan pa v skupinska stranišča. Tudi tuširanje je bilo neke vrste mučenje, navaja Petračeva in dodaja, da se je Anči bolj kot lakote - jedli so le kruh in zelenjavno “čorbo” - spominjala hudega mraza. “Preden so začeli z delom, so morali včasih tudi po pet ur stati na mestu. Večkrat so jih namreč preštevali, ker se število taboriščnikov ni ujemalo, saj je kdo manjkal.” Štetje pa je bilo včasih zgolj navidezno in je služilo le kot eno izmed mnogih uničevalnih sredstev.

Taboriščnice so morale tudi delati, vendar delo velikokrat ni imelo posebnega smisla ali namena. “Tako je moralo deset žensk kopati jarek, ostalih deset pa ga je moralo zasuti,” piše Erna Petrač. Poleg kopanja jarkov so morale odvažati gnojnico iz cistern, grabiti listje v gozdu, včasih pa so bile nadomestek za vprežno žival. “Nekatere interniranke so celo vključili v pevski zbor, ki je na vhodu oz. izhodu prepeval pesmi v nemškem jeziku,” zanimiv spomin gospe Anči preberemo v diplomi.

Ostale so brazgotine

Da si preživel vse uničevalne grozote taborišča, si moral biti močan. Toda to je bilo težko, saj, kot je Petračevi zaupala Anči, “ko enkrat otopiš, ti je vseeno in te ne briga nič. Hodiš kot mesečnik, kot avtomat, tja v en dan in ne veš ničesar.” Spomnila se je tudi tragičnih zgodb. “Ena izmed taboriščnic je v kuhinji ukradla tri krompirje, paznica, ki jo je videla, pa je tekla za njo in jo tolkla s palico, dokler ni padla po tleh in umrla.”

Brazgotine, ki so ostale kot posledice taboriščnih grozot, so bile tako psihične kot fizične. Domov je prišla z gnojno rano, shirana in utrujena. Zbolela je tudi za pljučno tuberkulozo. Nekoč se ji je naredilo nekaj pod kožo in jo je neka nemška zdravnica, ki je bila tudi interniranka, operirala kar v baraki in brez narkoze, rane pa ni zašila, saj je ni imela s čim. “Operirala jo je januarja in ko je junija prišla domov, se ji je rana še vedno gnojila in ji je tekel gnoj po hrbtu, ni je namreč imela kje razkužiti, pa tudi umiti se ni imela kje. Posledično je dobila moker helzem na glavi in na zadnjici, tako da si je, ko se je usedla, zmočila obleko, ko pa si je šla z roko skozi lase, je imela še mokro roko, nato je dobila še uši,” eno najtežjih Ančinih preizkušenj iz taborišča opisuje Erna Petrač.

Pot domov

Za božič leta 1944 so ujetnike iz Auschwitza premestili v taborišče Ravensbrück, saj so morali v Auschwitzu pripraviti prostor za številne nove pregnance, ki so prihajali. Tudi to taborišče je bilo delovno, s to razliko, da so bile tu nastanjene samo ženske. Nekaj časa je kasneje Anči delala še v tovarni svinca v taborišču Siemens, nato pa so jo preselili še v Novi Roni, kjer so jih ruski vojaki osvobodili maja 1945.

“Proti domu so šle malce peš, malce z vlakom. V Aleksandrovem kolegiju v Pragi so se srečale z nekimi moškimi, s katerimi so potem skupaj nadaljevali pot domov. Še pred tem je tam srečala neke italijanske vojne ujetnike. Ti so skoraj ponoreli od veselja, če so slišali, da nekdo zna italijansko. Peljali so jo v njihovo kuhinjo, kjer se je lahko dobro najedla,” začetek Ančine poti domov opiše Petračeva.

V domačo Ilirsko Bistrico je v svoji taboriščni obleki prispela 6. julija. “Spomni se, da je šele v domačem kraju ob pogledu na cvetoči kostanj opazila, kako lepa je narava. V taborišču namreč teh lepot ni mogla videti,” je Ančin spomin ob prihodu domov Petračeva zabeležila v diplomi.

Vreča ji je grela telo

Bistriški pesnik Ivko Spetič Magajna je v svoji zbirki Mozaik, ki jo je izdal lani, objavil tudi pesem Vreča, posvečeno Anči Volk. “Povedal mi je, da mu je nekoč, ko sta sedela v kavarni, Anči sama začela pripovedovati o papirnati vreči od cementa, ki jo je našla v taborišču. To vrečo si je ovila okoli telesa na golo kožo pod obleko, da jo je grela,” povod za nastanek pesmi pojasni Valči in doda, da so se morali v taborišču znajti na različne načine, da so se zaščitili pred mrazom. “Povedala nam je, da je nekoč v smeteh našla olupke od krompirja in iz njih naredila nekakšne polpete, jih segrela, nato pa položila na kožo, da so jo greli,” se še spominja. “Ko sva se z Ivkom pogovarjala, mi je rekel, da bo tudi o olupkih napisal pesem,” je še povedala Valči, ki je pesniku hvaležna za poklon pokojni sestri.


Najbolj brano