Točka brez vrnitve

Ikar, Dedalov sin in mitski prvi letalec, najverjetneje še ni poznal izraza “točka brez vrnitve”. Je pa res, da mu jo je oče pred poletom iz ujetništva na Kreti nakazal. Dedal je namreč sina opozoril, naj leti nad morjem in ne previsoko, saj mu bo sonce stopilo vosek, s katerim je bilo na leseno ogrodje, iz katerega je izdelal krila, pritrjeno ptičje perje. Dedal je vedel, da je tam nekje gori točka, na kateri sonce vosku ne prizanese. Točka brez vrnitve. Kako visoko je ta točka, ali, če želite, kje natančno je tam gori, pod soncem, rubikon izdolbel svojo strugo, Dedal žal ni vedel. Računal je na sinovo previdnost, a se je izkazalo, da je delal račune brez krčmarja. No, brez Ikara. Ta je, ne meneč se za opozorila, letel visoko. Previsoko, da ga Sonce ne bi opazilo, previsoko, da ne bi oplazilo voska na njegovih krilih. Ikar tako ni bil le prvi letalec, pač pa tudi prvi, ki je preletel točko brez vrnitve, prvi, ki je davno pred Cezarjem prečkal rubikon in to plačal z življenjem.

Danes seveda vsak pilot ve, kaj oziroma kje je točka brez vrnitve. Če to točko preletiš, preprosto nimaš več možnosti, da bi se vrnil na izhodišče, na stezo s katere si vzletel. Ni dovolj goriva. Tudi pri potapljanju je tako. Na neki točki moraš nazaj na površje, sicer je preprosto ne boš dosegel. Ne bo dovolj kisika. Preprosto in bolj ali manj vsem razumljivo. Težave z razumevanjem tega imajo najbrž le kakšni trumpasti ali zahojsani modeli, sicer pa je to najbrž jasno vsakemu osnovnošolcu. Bistveno več težav je z razumevanjem oziroma sprejemanjem dejstva, da točka brez vrnitve obstaja tudi za globalno segrevanje in podnebne spremembe, ki jih to prinaša. In o tej točki brez vrnitve je bilo ponovno nekoliko več govora minuli mesec.

Vsak kos plastike, ki ga ne kupimo, šteje. Tudi vsak liter goriva, ki ga ne potrošimo, šteje.

Mimogrede, minuli poletni mesec, na zahojsani strani Alp znan kot čas kislih kumaric, je že nekaj let znan tudi kot “julij brez plastike”. Gre za pobudo, ki je vzniknila v deželi tam spodaj, v Avstraliji in je stara dobro desetletje. Aktivnosti uspešno vodi Plastic Free Foundation, sklad, katerega cilj je zmanjšanje onesnaževanja planeta s plastiko. Aktivnosti so v prvi vrsti namenjene spodbujanju opuščanja plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, od vrečk in plastične embalaže pa do slamic, plastenk in še česa. Stvari se namreč premikajo bistveno prepočasi. To potrjuje nenazadnje tudi direktiva, s katero smo se države EU pred dobrima dvema letoma dogovorile, da bomo z letošnjim letom prepovedali plastične krožnike in pribor, slamice, palčke za balone in vatirane palčke. Vsekakor v redu, a bistveno premalo. Zelo verjetno lahko precej več od tega naredimo sami. Začenši s tem, da gremo v soboto na tržnico opremljeni tako, da bomo prodajalkam in prodajalcem lahko mirno rekli, da ne potrebujemo plastične vrečke. Ali pa tako, da se kolikor je le mogoče, izognemo kupovanju pakirane hrane. Seveda se vsake hrane ne da kupiti v “rinfuzi”, a veliko tega se da. V Kopru imajo celo to srečo, da je na Vojkovem nabrežju trgovina, kjer ti v “škartoc” lahko med drugim natresejo stročnice, testenine, oreščke, čaje, kavo, kjer lahko v svojo embalažo naliješ detergente za posodo ali perilo in kjer lahko kupiš še kup drugih reči, ki so v običajnih trgovinah “lično”, predvsem pa potratno in netrajnostno zapakirane v par slojev take in drugačne plastike. Plastike, ki postane odpadek tisti hip, ko pridemo domov.

In čeprav se zazdi, da posameznik ne more spremeniti globalnih trendov in navad, se velja spomniti, da nas je na planetu dobrih sedem milijard. Sedem miljard posameznikov, ki lahko, na primer, izberejo zavračanje plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Vsak kos plastike, ki ga ne kupimo, šteje. Tudi vsak liter goriva, ki ga ne potrošimo, šteje. Šteje tudi vsak kos oblačila ali obutve, ki ga ne zavržemo zaradi običajne sezonske spremembe modnih trendov. Šteje pravzaprav vse, kar počnemo in še bolj šteje, kako počnemo, kar počnemo. Tista o kamnih in palači oziroma zrnih in pogači ni iz trte zvita, ne glede na to, da se dandanes zahodnemu človeku zdi, da je vsega vedno in povsod dovolj.

No, vsekakor je dovolj oziroma vedno več znakov, ki kažejo, da se zdravstveno stanje planeta Zemlja pospešeno slabša. Medvladna platforma za biotsko raznovrstnost in ekosistemske usluge, ki deluje pri ZN je že leta 2019 poslala v svet jasno opozorilo, da je skrajni čas za odločne ukrepe v smeri zmanjševanja segrevanja ozračja in ohranjanja biotske pestrosti. Vremenska dogajanja jim tudi v zadnjih dveh letih vsekakor pritrjujejo. Pandemično leto 2020 je bilo drugo najtoplejše od začetka meritev. Letošnjega aprila so izmerili največjo količino ogljikovega dioksida doslej. Na Grenlandiji se je minuli teden v samo enem dnevu stalilo 22 gigaton ledu, kar je menda dovolj, da bi deželo na zahojsani strani Alp prekrila nekaj deset centimetrov debela plast vode. Jugu Evrope prav te dni napovedujejo peti vročinski val s temperaturami do 50 stopinj Celzija, pa tam že sedaj vse gori. Kazalniki globalne podnebne krize se slabšajo in znanstveniki, ki sodelujejo na omenjeni platformi ponovno opozarjajo, da se približujemo točki brez vrnitve, ali da smo jo že “preleteli”. Povedano s Cezarjem, pri prečkanju rubikona smo že zabredli v vodo. No, globoko v vodo političnega rubikona pa smo zabredli tudi na zahojsani strani Alp. Poteze, ki jih iz dneva v dan na domačem in mednarodnem parketu vlečejo Janezovi fantje in dekleta, s podporo Stranke Mimo Centra, upokojenskega kluba “Oportunist”, padalskega društva “Plemeniti” ter dveh dvojezičnih dohtarjev, ne puščajo nobenega dvoma. Točka brez vrnitve je pred vrati, zadnja možnost obrata pa na naslednjih državnozborskih volitvah. Če lahko obrnemo že pred tem, toliko bolje.


Preberite še


Najbolj brano