Ker ni avtoceste, turisti spoznavajo Novokračine
Na Hrvaškem so pred dnevi spojili vse elemente mega mostu na Pelješac. Objekt, ki se pne prek Pelješkega kanala, je za našo sosedo strateško in simbolno nadvse pomemben. Pomeni neposreden stik z najbolj južnim delom države, ki ga na kopnem preseka koridor k morju Bosne in Hercegovine. Mimogrede, koridor je stara zgodba iz 18. stoletja. Spretni Dubrovčani so za mir prepustili tampon Turkom in se tako izognili neposredni meji z Beneško republiko. Takratne meje so ostale in Hrvaška je dolgo načrtovala povezavo proti Dubrovniku. Cesta bo odprta prihodnje poletje, ko bo tamkaj, tako za domačine kot za turiste, tudi konec loterije in čakanja na meji v Neumu. O mostu še to, da je dolg nekoliko več kot 2,4 kilometra, da bo stal prek 400 milijonov evrov in da ga je konstruiral Marjan Pipenbaher, med drugim avtor črnokalskega viadukta.
Hrvaška končuje svoje avtocestne projekte. Do slovenske meje so pripeljali štiri avtoceste. Pri Obrežju med Zagrebom in Ljubljano, pri Gruškovju med Zagrebom in Mariborom, kjer se je naša stran do meje prebila pred nekaj leti ter pri Jelšanah in v Istri, kjer Slovenija debelo zamuja.
Poleti ceste obremenjujejo turistični tokovi, prek vsega leta tovorni tranzit in vse bolj tudi notranji potniški promet proti Ljubljani, saj so odločevalci našo državo docela centralizirali.
Pandemija je spremenila turistične prometne tokove ter podčrtala anomalije in zamude pri izgradnji prometnic. Za turiste, ki se iz srednje Evrope prebijajo v hrvaško Istro in Kvarner, Slovenija niti od daleč ni tisto, za kar jo sami slikamo. Ko so v Kopru ali Postojni zapustili avtocesto, so se v minulih vikendih zanje začele hude ure pod peklenskim soncem. Del so prispevale natančnejše mejne kontrole, del pa ozke in zastarele prometnice. Že res, da ceste niso grajene za največje obremenitve, a bi morale biti takšne, da omogočajo pretok in da promet po njih ne blokira življenja v krajih ob njih.
Hrvaška turistična statistika za letošnje poletje z veseljem beleži številke, ki se bližajo rekordnim iz leta 2019, obenem pa ugotavljajo, da je letos v državo prek cestnih mejnih prehodov vstopilo štiri milijone več potnikov kot pred dvema letoma! Jasno, letalski prevozi so ena največjih žrtev pandemije, ljudje želijo potovati in dopustovati v neke vrste mehurčkih in na obvladljivi potovalni razdalji, da se lahko brez pretiranih zapletov sami prebijejo do doma.
Zunanji dejavniki naraščajočih obremenitev naših prometnic so znani, prav tako trendi. Poleti ceste obremenjujejo turistični tokovi, prek vsega leta tovorni tranzit in vse bolj tudi notranji potniški promet proti Ljubljani, saj so odločevalci našo državo docela centralizirali, obenem pa Slovenija zaradi poselitve in reliefa ni primerna za učinkovit javni prevoz. Ostanejo torej ceste in nanje vezani koncepti, za turiste pa seveda aplikacija Google Maps, brez katere nikoli ne bi slišali za Novokračine ali Brezovico pri Gradinu.
Še dobro desetletje nazaj je bilo v odločevalskih kuloarjih mogoče slišati, da z vsemi avtocestami proti Hrvaški naša država ne bo hitela, ker je njihova (ne)gradnja pogajalski adut pri mejnem sporazumu in drugih odprtih vprašanjih med državama. Zdaj, ko so Hrvati z mize spretno pometli tako sporazum kot teran in še kaj, še vedno ni nobenega koraka naprej pri navezavah na Jelšane oziroma Dragonjo in Sečovlje. Vsake toliko nekaj umeščajo, potem pošljejo “na teren” komisijo, smiselne pobude, kot je bila Jakomin-Zajčeva za predor iz Izole v dolino Drnice, vehementno zavrnejo, ko nastane problem, pa 1. avgusta iščejo rešitve ...
Prometne zagate, zlasti v Istri, imajo marsikatero širšo razsežnost od prihodov turistov. Omejujejo poslovne, družinske in prijateljske stike, ne le čezmejne, temveč tukajšnje, omejujejo načrtovanje tako poselitve kot poslovanja in povzročajo neskončno onesnaženje, predvsem pa velikanske izgube časa, ki bi lahko bil, vsaj pri tistih, ki niso na poti na počitnice, bolj produktivno izrabljen.
Videti je, da sta tako pandemija kot gradnja drugega tira ustavila akcijo za dokončanje prometnic k meji s Hrvaško. A nekaj bo treba storiti, saj je vsako poletje slabše!