20. stoletje iz prve vrste

Povprečno razgledan prebivalec iz dežel nekdanje Jugoslavije priimek Dedijer pozna vsaj po zaslugi Vladimirja Dedijerja, partizana, povojnega političnega delavca, predvsem pa Titovega biografa. Manj znan - po krivici, bi marsikdo rekel po prebrani avtobiografiji - je njegov brat Stevan, študent elitnih ameriških univerz, v ameriški uniformi osvoboditelj Evrope, obveščevalec in znanstvenik.

Dedijerjeva avtobiografija, ki je izšla nekaj let po njegovi smrti - ta ga je, razočaranega nad potjo, ki so jo v devetdesetih ubrali balkanski narodi, leta 2004 pričakala v Dubrovniku - se bere podobno kot se gleda film o Forrestu Gumpu. Ali, če hočete, kot se bere besedilo pesmi Sympathy for the Devil Rolling Stonesov. Hudič z glasom Micka Jaggerja je bil povsod, priča je bil Zgodovini - od Pilatove obsodbe Jezusa do umorov ruske cesarske družine in atentata na JFK. Tudi v pričujoči knjigi se bralcu pod prsti zvrstijo anekdote in opisi srečanj s številnimi posamezniki, ki so že zdavnaj del tukajšnje in svetovne zgodovine.

Sprehod skozi “kdo je kdo” 20. stoletja

Dedijerjev oče Jevto, denimo, je bil član organizacije Črna roka, ki je bila zraven pri atentatu na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Sarajevu leta 1914. Kam je to pripeljalo, vemo. Močan vpliv na intelektualno oblikovanje mladega Stevana je imel srbski geograf in nacionalist, ki velja za utemeljitelja geografije v Srbiji Jovan Cvijić - če ne drugega, ga množice poznajo po verzu iz večne pesmi Đorđeta Balaševića Neki novi klinci.

Francoščine ga je učila neka ruska princesa, srednjo šolo je končal v Rimu, diplomiral pa na Princetonu, imel je torej odraščanje, o kakršnem lahko beremo v biografijah predstavnikov privilegiranih družbenih slojev kjerkoli na svetu. Lahko pa te biografske postaje beremo tudi kot ilustracijo dejstva, da je imela predvojna Jugoslavija kljub zaostalosti vendarle tudi močan meščanski sloj, iz katerega se je napajalo tudi medvojno osvobodilno gibanje.

Kot odrasel mož se je Stevan Dedijer družil s Titom, Đilasom in Kardeljem, še pred vojno je prijateljeval s Kočo Popovićem, v jetniški celici je obiskal Dražo Mihajlovića, delal je v oddelku prodaje New York Timesa, diplomiral na Princetonu, po vojni je prijateljeval z danskim fizikom in nobelovcem Nielsom Bohrom, ob tem pa kot padalec v uniformi ameriške vojske osvobajal Evropo ... Življenje torej, ki ni skoparilo z darovi in udarci.

Kako smo ostali brez atomske bombe

Posebej je zanimivo avtorjevo opisovanje, kako je od partije dobil nalogo, naj na inštitutu v Vinči v bližini Beograda vodi projekt izdelave jugoslovanske atomske bombe. Takrat so jo že imeli Američani in Rusi in spodobilo se je, da poskus v tej smeri opravijo tudi kasnejši voditelji neuvrščenega sveta. “Moramo imeti atomsko bombo. Izdelati jo moramo, pa četudi bomo temu več let namenjali polovico narodnega dohodka,” mu je naročil Edvard Kardelj, drugi človek povojne Jugoslavije. A je poskus, kot vemo, klavrno propadel. Malo zato, ker so bili pri projektu tudi ambiciozni, a ne prav izobraženi kadri, predvsem pa iz objektivnih razlogov. Izkazalo se je namreč, da je za uspeh takšnega projekta vsaj tako pomembna kot znanje industrijska moč države - tu pa je Jugoslavija, še posebej kmalu po vojni, močno šepala. “Potrebujemo 99,99-odstotni čisti grafit,” navaja avtor neko mlado kemičarko iz Vinče. “Mi takega ne moremo narediti. Vem, da ne, ker odhajam v službo v zagrebško tovarno svinčnikov in tam ves grafit uvažajo, ker ga sami ne morejo izdelati.”

Na delu pa je bila tudi najbolj običajna nespamet - tajna policija je namreč vzorce rude za preverjanje vsebnosti urana pošiljala v zahodnonemške laboratorije, očitno v naivnem prepričanju, da tamkajšnje obveščevalne službe ne bodo postale sumničave.

Avtobiografija je dovolj poljudno napisana, da bo v branju užival vsakdo z nekaj afinitete do zgodovine in njenih protagonistov, radovednemu bralcu pa ponudi vrsto izhodišč za samostojno raziskovanje naprej - pa četudi “le” na Wikipediji.

---