Atiju se je utrgalo na plaži, mamici pa v avtu

Vse mirne družine so si podobne, vsaka živčna družina pa je živčna po svoje. In slednjih je veliko več!

Evo, tako je bilo: medtem ko je iz kopalk lezel v gate, je nagovarjal hčerkico, tako gromko, da ga ni slišala samo njegova družinica, ampak pol plaže: “Že cel čas poslušam samo granita, granita, granita! Ok, prav, ti bomo spet kupili to klinčevo granito, kupili jo bomo vsakič, kadar boš hotela, ampak potem drugo leto ne bomo šli več na počitnice. In ko boš vprašala, zakaj ne, bomo rekli: ker sta mamica in ati prejšnjič ves denarček dala za zamrznjen cuker in vodo! A to ti bo pa v redu, a, a?!” Ne vem, ali ga je punčka sploh kaj slišala. Ko je ati opletal z brisačo in očitki, se je drla, solze so iz nje kipele siloviteje kakor voda iz famozne koprske fontane.

Ne vem, ali ga je punčka sploh kaj slišala. Ko je ati opletal z brisačo in očitki, se je drla, solze so iz nje kipele siloviteje kakor voda iz famozne koprske fontane.

Sedel sem na bicikel in lučaj stran na parkirišču švignil mimo sorodnega prizora: v avtomobilu se je mamica s prednjega sedeža nagibala proti zadnjemu in vpila v jokajoče bitjece: “Dosti te imam, zdaj pa res, že cel dopust samo ...!!!” Več nisem ujel, bicikel me je odnesel stran. Še lep čas sem se smehljal - ne ker bi drugim privoščil gorje, bognedaj, ampak ker me tovrstni prizori prijazno vračajo v koordinate običajnega, vsakdanjega življenja. Normalnega v svoji nenormalnosti. Ne vem, kako je z vami, ampak baje nas ni tako malo, ki se nakremžimo, kadar uzremo družine v reklamnih zgibankah, na obcestnih panojih in v pocukranih filmih: so res takšne, vse nasmejane, srečne in vesele, vseskozi in povsod?! Se res ves čas objemajo, ali k staršem ob vrnitvi iz službe otroci res priskakljajo, jih dan za dnem objamejo, povejo, da so jih, ah, tako pogrešali, ali tam res zmeraj sije sonce? Ne, življenje ne pozira pod žarometi v studiu, v njem ne igrajo “ustrezni” kandidati, skrbno izbrani na avdiciji. Resničnost je bolj muhasta režiserka.

Pa da ne bo nesporazuma: to ni noben ugovor zoper srečo ali hvalnica družinskemu nasilju. Nasprotno! Lepo so prejšnji teden povedali na tiskovni konferenci Cankarjeve založbe: iz izbora Jurčičevih modrih misli, v knjigo povezanih ob 140. obletnici pisateljeve smrti, je urednik izločil naši dobi neprimerne nasvete, denimo o vzgoji otrok z zaušnicami. Jasno, za pametnega bralca so to - povedano z lepo slovensko besedo - kuriozitete, kdo pa bi jih utegnil vzeti resno. Kakor tudi blaženega Antona Martina Slomška, ki je takisto v predprejšnjem stoletju pri snovanju pedagoških prijemov kajpada izhajal iz Biblije. “Neumnost je ukoreninjena v dečkovem srcu, poboljševalna šiba pa jo odpravi iz njega,” beremo v Pregovorih. “Draga reč je torej šiba strahovalka pri hiši,” je prikimal Slomšek, “zakaj kjer strah božji gospodari, tam so bogaboječi pridni otroci doma.”

Danes vemo, da sta tako šiba kakor pridevnik priden že zdavnaj oddelala svoje. Vsi tega sicer še niso dojeli, drži, drži. Kakor je prekleto res tudi, da ni šiba tista, ki najbolj zaboli. Znanec žal še pomni, zdaj že v jeseni življenja, kako je davno tega kaznoval hčerkico, ki je nekaj ušpičila. Prisilil jo je, da je svojo najljubšo igračko vrgla v školjko - in potegnila vodo. Ne vem, ali se ona tega po skoraj pol stoletja še spomni, on pa lastnega vzgojnega ukrepa ne bo prebolel do konca svojih dni. To so hude reči. To je resničnost, ne pa tiste nasmejane družine tam ...

Mi? Če že sprašujete, naša familija je nekje vmes, v dolgočasnem povprečju. So bile počitnice, ki smo jih že začeli z jokom. So bile počitnice, ki smo jih začeli z bruhanjem. So bile počitnice, ki smo jih začeli z jokom IN bruhanjem. Ampak bodi dovolj ...

Samo še to: ko tako premišljujem, vse bolj obžalujem, da ondan nisem pristopil k besnemu očku na plaži in živčni mamici v avtu. Objel bi ju, jima rekel hvala, hvala, tisočkrat hvala! Zamahnil bi - nikogar ne bi udaril, le smer odhoda bi nakazal: ajde, zdaj pa vsi na granito in pivo, častim, umirili se bomo in nazdravili življenju!  


Preberite še


Najbolj brano