Prehranske resolucije bi bile bolj tanko kosilo

Doma pridelano sadje in zelenjavo smo za letos že pojedli. Krompirja imamo še za dva ali tri tedne. Že zdavnaj smo pojedli domačo svinjino, žit bo do jeseni, z govedino, piščanci in jajci pa se prerinemo do konca leta.

Slovenija ima katastrofalno nizko stopnjo samooskrbe s hrano. To ni nič novega, vsakič znova pa je novica, da se ne premika na bolje. To, da v Slovenijo vsako leto pripeljejo zgolj sadja in zelenjave za krepko več kot 10.000 velikih tovornjakov, je tako rekoč nacionalna sramota. In še večja, če vemo, da uvoz količinsko narašča. Pravzaprav so podatki o nizki domači pridelavi v posmeh sloganom o trajnostnih, naravi prijaznih usmeritvah države, ki je najbolj zelena v Evropi in tako naprej.

Hlastanje za dobički ni prineslo sreče v naše kraje. Morda je čas za vzdržen kooperativni koncept, ki bo dober tako za kmete kot trgovce in potrošnike ter nenazadnje za naše okolje.

Ne bi mogli reči, da se slovenske vlade v zadnjem desetletju in pol niso zavedale in lotevale tega problema. Spisanih je bilo kar nekaj resolucij in načrtov, zgodilo pa se ni domala nič. Če duhovičimo, bi lahko zašpičili, da bi še največji učinek dosegli, če bi papir, ki so ga porabili za resolucije o hrani, predelali v - hrano.

Lansko leto je bilo leto streznitve. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi se meje zaprle tudi za transport. Nekako bi preživeli, a alarm je bil vendarle dovolj glasen, da je marsikoga doseglo zavedanje, da je doma pridelana hrana tudi zadeva strateške varnosti. Pogoji za postavitev rastlinjakov, ki omogočajo stabilnejšo pridelavo in daljšo sezono, denimo, so postali ohlapnejši, našel se je tudi denar.

Številni državljani so med zaprtjem postali navdušeni in dosledni domači kuharji, močno se je povečalo zanimanje za lokalno in ekološko pridelano hrano. Ponudba pa niti slučajno, kot je bilo tudi že prej, ni zadoščala povpraševanju. Še bolj od dejstva, da niti vsak drugi grižljaj sadja in zelenjave nista z domače zemlje, so neusmiljeni podatki o ekološko pridelani hrani v Sloveniji: naši kmetje vrtnine ekološko pridelujejo na skromnih 317 hektarjih njiv. Čeprav Slovenija statistično dosega blizu desetine ekoloških zemljišč med kmetijskimi površinami, kar niti ni tako malo, a je veliko manj od naših sosed Italije in Avstrije, ki sta evropski rekorderki, pa natančnejši pogled razkrije, da daleč največji, celo štiripetinski delež, odpade na travinje. V zaupanja vredni družbi bi logično sklepali, da gre za pašo in krmo za živino v ekološki reji, pri nas pa je žal tako, da gre pri nekaterih zakupnikih državnih zemljišč za subvencijski trik in košnjo, katere namen je zgolj dokazovanje ukrepanja proti zaraščanju, torej te sorte “kmetovanje” nima nobene neposredne zveze s pridelavo hrane.

Slovenska pridelava hrane ječi tudi pod strukturnimi problemi. Kmetje so v povprečju (pre)stari, kmetije (pre)majhne, pridelovalci pa med seboj - razen izjem - slabo povezani. Če prištejemo še marsikje manj ugodne pogoje za kmetovanje, denimo strmine, pa omejitve zaradi Nature 2000, nerazumno zavlačevanje z organiziranjem namakanja, siljenje kmetov s samo sebi namenjeno birokracijo in še kaj, so pod črto stroški pridelave višji kot v dobro organiziranih okoljih z dobrimi pogoji za kmetovanje.

Potrošniki pa še vedno v največji meri gledajo na ceno. Organizacija slovenske trgovine, ki je po neuspelih kapitalističnih eksperimentih domačih mojstrov pristala v rokah tujcev, pomemben tržni delež pa so prevzeli tudi nizkocenovniki, ni naklonjena vzajemnosti in partnerstvu s potrošniki na eni in lokalnimi pridelovalci na drugi strani. Zato je marsikaj na slovenskih trgovskih policah le videti kot tisto, kar naj bi bilo.

Če pustimo ob strani globalne strategije, po katerih bodo v prehranski verigi v kratkem vse pomembnejšo vlogo igrale z ostanki hrane hranjene žuželke, ki bodo pomembna živinska krma, bi veljalo doma posodobiti in okrepiti zadružni sistem od njive do krožnika. Spomnimo, da smo zelena dežela in da imamo veliko neizkoriščenih kmetijskih priložnosti.

Hlastanje za dobički ni prineslo sreče v naše kraje. Morda je čas za vzdržen ko-operativni koncept, ki bo dober tako za kmete kot trgovce in potrošnike ter nenazadnje za naše okolje.


Preberite še


Najbolj brano