Morje je bilo polno deviz. A najbolj dragoceni so bili črvi.

Ekonomsko sem začel izkoriščati naše morje že kot mulc. Z bratom sva se potapljala pri ostankih Rexa in zbirala staro železo. Potem na odkupno postajo, sledila je nabava sladkarij. Stergar in žena sta vsak dan odveslala na sredino zaliva in pomagala četici guatov v čoln.

Enkrat tedensko smo jih dobili v vrečki tudi mi. Čiščenje in obiranje kosti teh nizkokategornikov ni ravno neko veselje, a so se kar sami obešali na trnke. Še sam sem jih občasno ujel z obale. Po njih sem si tudi zapomnil Šalamunovo pesem: “ ... in Guato ima nove superge.”

Sledila je puberteta, vihrajoči hormoni in končno sem se lahko v okrilju svoje družine vrnil v morje. Tokrat s plavutmi in masko, ure iščoč dobrine morja. Če pokukaš pod gladino, je morje vse nekaj drugega od običajnega čofotanja. Če glave ne vtakneš pod vodno gladino, sploh nimaš pojma, kaj morje je, in je popolnoma vseeno, ali se namakaš doma v banji, v hotelskem bazenu, v našem morju, v Dalmaciji ali na Sejšelih. To je drug svet, poln barv, živih bitij, lesketajočih žarkov, tišine in izjemnega občutka lahkosti, ko drsiš skozenj in te nežno boža po celem telesu.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Pravo bogastvo školjk

V glavnem sem iskal školjke. Malo si sicer moral vedeti, kje in kdaj. Dondole so kot kamnita jajčka. Skrite v pesku ostanejo po vsaki nevihti brez strehe nad glavo in jih pobiraš kot gobe na peščenem dnu. Mušoli so dosti bolj težavni za obiranje. Ob nevarnosti se pričvrstijo na skalno dno, zato potrebuješ dober nož ali vsaj kak kovinski klin, da jih odtrgaš. Dateljni pa so najbolj trdoživi. Domovanje si zvrtajo v skalo in tu je potrebna že težka mehanizacija: vsaj eno pošteno kladivo ali macola. In tako smo “tolkli” dateljne: najprej si našel skalo z njihovimi luknjami, jo spravil v plitvo morje in potem veselo razbijal. Za kapesante sploh nisem vedel, da so tako dobre, in sem jih bolj pobiral zaradi njihove lepe oblike. Vongole so bolj v pesku na italijanski strani. Enkrat smo merili dno lagune v Lignanu. Tam te školjke sejejo v pesek kot drobcena bitja, uvožena iz Filipinov. Potem se v pesku redijo in jih primerno velike (še vedno so kar majhne) z orjaškimi samohodnimi ploščadmi pobirajo. In so zrele za na pašto. Duško je gojitelje vprašal, ali ni vprašljivo prevažati tujerodne organizme v naše morje. Iz pogleda lastnikov sem sklepal, da bi ga mirno posadili v peščeno dno. Te prosim, ekologija!

Zanimivo pa je, da je dno v Dalmaciji, kjer sem tudi dosti plaval, prava Sahara v primerjavi z našim. Res je voda bolj prozorno, a na račun pomanjkanja življa v njej. Nekje sem bral, da se porabi za ulov kilograma ribe v Jadranu desetkrat več energije kot v severnih morjih, ki so popolnoma motna zaradi ogromne količine živih organizmov. In tudi gozdove ob severnem Jadranu niso posekali Benečani za svoje lepo mesto, ampak ribiči, ki so na splavih kurili kresove, da so privabili ribe in kaj ujeli. Ni vse v bistrosti vode - še najbolj bistra je tista klorirana v bazenih.

V bližnji Italiji so nori na naše školjke in tako so, kot sedaj begunci, te romale stisnjene pod sedeže, v prtljažnikih ... čez mejo vse do Benetk in vseh okoliških gostiln. Morje je bilo polno deviz!

Sosedje so se pulili za črve

Nekateri so pri nas iz obilja življenja v našem morju naredili kar donosen posel. V bližnji Italiji so nori na naše školjke in tako so, kot sedaj begunci, te romale stisnjene pod sedeže, v prtljažnikih ... čez mejo vse do Benetk in vseh okoliških gostiln. Morje je bilo polno deviz! A najbolj dragoceni so bili črvi. Ja, črvi. Tomi mi je razložil, kako so jih zvabili iz blatnega morskega dna in z njimi zalagali italijanske ribiče. Bitje, še najbolj podobno trakulji, je bilo varno skrito v črevesju mulja. Najprej najdeš njegovo luknjo v blatu in mu zraven nastaviš mišelovko, kjer je namesto sira sveža sardelina glava. Ujetemu črvu natakneš plastenko z zrakom, da ga vzgon počasi vleče iz luknje, ker se sicer pretrga. In potem jih pobiraš lepo nataknjene na plastenke. Dolgi so tam do štiri metre. Italijanski ribiči se pulijo zanje, saj se koščki črva lepo svetijo ponoči in obilica nožic ob kosu telesa deluje, kot da je živ. Bela riba se pretepa za to, katera bo skočila na takšen trnek. In spet devize! Pa je vskočila država in vse to prepovedala.

Z masko sicer vidiš lahko precej morskega dna, a kljub svoji majhnosti je bilo naše morje slabo prebrskano in le slučajni potopi so razkrili kakšno podvodno zanimivost. Najdbe na morskem dnu vedno burijo domišljijo in tako sem si zadal, da začnemo gledati dno z moderno tehnologijo. Malo mi je pri tem pomagala politika, saj je globine morja v Jugi merila vojna mornarica. Zadeva je bila videti nekako takole: dve ladji sta se zasidrali, med njima so nategnili vrv in ob njej so iz čolna vsake toliko spustili merilno žico s kroglo na koncu. Ko je zadela dno, so prebrali globino. Izjemna tehnika ob koncu prejšnjega stoletja!

Ko sem prvič videl sliko dna bazena Luke Koper z vsemi stebri v pomolih in sem lahko prepoznal gumo, ki je padla tam v morje - no, to je bilo nekaj čisto drugega. Kot da bi dvignil morsko vodo in uzrl nezakrito dno.

Rexova luknja je bila zares velika

No, saj so tudi globine morja v Luki Koper merili s podobno “kuglo”. Pa smo s Tomijem (spet on) nabavili sonar in pričeli meriti globine z njim (s sonarjem namreč - Tomi je dal barko in jo vozil po začrtanih linijah). Sonar zapiska in meri čas, ko se odbije pisk od dna - pa imamo izmerjeno globino! Pozicijo sonarja na gladini pa smo že določali s prvimi GPS sprejemniki. Na srečo se poznamo z Bojanom z geodetskega faksa, ki je prvi pri nas pričel uporabljati GPS tehnologijo in nam je na začetku posojal sprejemnike. Si predstavljate - le malo več kot dvajset let nazaj prvi nerodni GPS sprejemniki! Prvi sonar je znal izmeriti globino le pod seboj v liniji plovbe. Kot laik misliš, da si nabaviš sonar in boš videl vse, kar je na dnu. Potem spoznaš, da je teh naprav cel kup in da so za specialne namene specialni sonarji.

Najprej smo se posvetili arheologom. Hčerka Tina je s tem sonarjem posnela luknjo z ostanki Rexa in prvič smo počasi dobili slike tistega, kar je na dnu. In Rexova luknja je res velika - sto metrov dolga in deset metrov globoka. Z drugačnim sonarjem (bočnim se mu reče) je že posnela celo priobalno območje. In morske globine so se pričele odstirati. Te slike so bile še precej zamegljene in negotove, a lahko si prepoznal potopljena plovila.

Da letalonosilka ne bi podrsala po dnu

Pa so prišli Američani tik pred koncem stoletja in nam posneli celotno morje zastonj in to s sonarjem s stotimi snemalnimi glavami, in s sonarjem, ki gleda v morske sedimente. Zastonj! Ko sem hodil v Trst na akademijo, da sem pridobil mednarodni certifikat za merilca morskih globin, sem vprašal predavatelja iz ZDA, ki nas je učil mednarodno pravo: “Zakaj zastonj?” Odgovoril je: “Če nam letalonosilka na obisku pri vas podrsa po dnu, je škoda veliko, veliko večja.” Sem hitro razumel. In letalonosilka je prišla in bila za nekaj dni začasen dom pol Slovenije. Podatki, ki so nam jih “zastonj” dali, pa tudi niso bili ravno zelo natančni. Rexove luknje sploh niso opazili ali pa so si jo zadržali. Vseeno smo lahko iz njih naredili pomorsko karto.

Čez nekaj let nam je naša mornarica naročila ponovno izmero morja. In smo tudi mi s sonarjem z več kot dvesto glavami (pravzaprav žarki - snopi usmerjenega zvoka) premerili celotno morje. Ko sem prvič videl sliko dna bazena Luke Koper z vsemi stebri v pomolih in sem lahko prepoznal gumo, ki je padla tam v morje - no, to je bilo nekaj čisto drugega. Kot da bi dvignil morsko vodo in uzrl nezakrito dno. Svet, prej skrit očem; vedno je bil čisto blizu, a do takrat tako daleč. Celotno dno našega morja kot na dlani. Ni veliko, a naenkrat smo uzrli stotine potopljenih objektov, desetine podvodnih vrelcev, sipine, ostanke geoloških dogajanj, območja travnikov ...

Pravi raj za geologe

Največ so poleg geodetov, ki so končno lahko izdelali res natančne pomorske karte, pridobili geologi. Ker je morje prispelo do nas šele kakih deset tisoč let nazaj, so lahko na morskem dnu opazovali, kako je bila videti pokrajina takrat. Najbolj zanimivi so bili meandri reke na morske dnu. Ker je prihajala iz Koprskega zaliva, smo sklepali, da je to Rižana, ki se leno vali proti jugu. Zadnje čase se nagibajo bolj k temu, da se je Rižana v Koprskem zalivu priključila Soči in je to njen tok pred prihodom morja. Pred Piranom je velika ugreznjena dolina, pred Izolo kup podvodnih izvirov ... S sonarjem, ki gleda v sedimente, smo ugotovili, da je blata okoli Kopra do šestdeset metrov v globino. V sodelovanju s tržaškim inštitutom pa smo posneli strukturo sedimentov našega morja do globine petih kilometrov. Ni slabo!

Ker je dostop do Luke Koper možen le skozi izkopane kanale, je stalno natančno merjenje njihovih globin zelo pomembno za varnost ladij. V tem smo kar precej pred konkurenco. Škoda je le, da se v naši državici premalo zavedamo izredne pomembnosti Luke Koper in da jo sosednje luke že dohitevajo in prehitevajo. Mi pač rabimo dvajset let, da naredimo malo večji predor!

Užitek je, da živiš ob morju in znaš gledati vanj in celo podenj. A vedno ga gledam skozi masko spominov in občutim njegov topel objem. Vse v njem je zanimivo. Slike na računalniku in tiste prve, ko sem pomolil glavo pod vodo, se lepo dopolnjujejo. Rad imam to morje!


Najbolj brano