Lažejo, nesramno lažejo

V torek zvečer so najbolj znanega nizozemskega novinarja Petra de Vriesa sredi Amsterdama petkrat ustrelili. Trenutno se bori za življenje. Človek, ki je na Nizozemskem sinonim za raziskovalno novinarstvo, ki razgalja delovanje najbolj brutalnega kriminalnega podzemlja, je nova žrtev v črni statistiki napadov na novinarje. Ko ga ne moreš utišati s pritiski, ko ga ne moreš oblatiti, da mu ljudje ne verjamejo več, ko mu ne moreš preprečiti, da objavlja, potem mu je potrebno dokončno zapreti usta. Mrtvi ne govorijo, menijo kriminalci. Ni res. Mrtvi še kako govorijo. Njihove besede bodo prevzeli drugi. Ki bodo še naprej govorili in tvegali, da tudi sami postanejo žrtve umora.

Znani srbski novinar Branko Čečen je ob tej novici zapisal nekaj pretresljivega. Peter je osmi novinar, ki ga osebno pozna in je tako tragično končal. Osmi. Ne pozabimo, nikoli ne pozabimo pomembnega dejstva: Naboji, ki so zadeli Petra de Vriesa, so bili “podmazani” s sovraštvom, z lažmi, manipulacijami in grožnjami tistih, ki se skrivajo za domnevno neomejeno svobodo izražanja. V piramidi brezsramnega laganja je potrebno pogledati na vrh. Na tiste, ki so svoje politične položaje in ekonomsko moč izkoristili za legitimiranje sovraštva in laži. Ustvarili so celo vojsko brezsramnih in primitivnih lažnivcev, ki nimajo niti kančka vesti.

Za objektivno sliko dogajanja potrebujemo samo resnico. Ne potrebujemo ji ob bok postaviti laži, da bi zadostili uravnoteženemu poročanju.

Lažejo ker lahko. Ker jih nihče, predvsem tisti, ki imajo vzvode ukrepanja, ne ustavi. Svinjska retorika vodilnih ustvarja svinjsko državo. V svinjski državi vladajo tisti, ki niso sposobni brzdati svojega svinjskega jezika. Najhuje je, da jim mediji kar ponujajo odprto platformo za nekaznovano svinjanje. Kako jih prepoznaš? Takoj ko izustijo prvo besedo, nesramno lažejo. Laž na laž. Kot neužitni sendvič, ki se ti zatakne v grlu.

Znani sovjetski disident Aleksander Solženicin je nekoč izjavil: Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo. Pa še zmeraj lažejo. To, da še zmeraj lažejo, je najhuje prenesti. Da smo postali statisti, ki samo opazujemo, kako nam lažejo. Nič več. Spodobnost mi nalaga, da rečem: Dovolj je. Laž je laž. Nič tega ne more spremeniti. Sovraštvo je sovraštvo. Lahko ga zapakiraš v karkoli, da ga narediš sprejemljivega, pa ne bo šlo.

Spomnim se starejšega gospoda, ki sem ga spoznala v Ukrajini pred uporom, delal je na državni televiziji kot tolmač znakovnega jezika. Ko so bralci novic gledalcem brez sramu lagali, kaj se dogaja na ulici, je on svoje tolmačenje spremenil v prevajanje. V znakovnem jeziku je gledalcem povedal, da lažejo in laž lahko preverijo, če se sami odpravijo na ulice pogledat, kaj se dogaja. Bil je suspendiran, ker ni opravljal svojega dela. Sam mi je povedal, da to sprejme, ker dejansko ni opravljal svojega dela - ni tolmačil laži kot nekaj samoumevnega, ampak jo je razgaljal.

Današnji čas je čas boja za interpretacije. Laž in resnica nimata enake teže. Za objektivno sliko dogajanja potrebujemo samo resnico. Ne potrebujemo ji ob bok postaviti laži, da bi zadostili uravnoteženemu poročanju. Mediji, ali ni že skrajni čas, da nas ne obravnavate več kot čredo neumnih posameznikov? Vemo in razumemo veliko več, kot ste nam vi pripravljeni povedati.


Preberite še


Najbolj brano