Življenje drugih
Ta petek bodo v Kopru predstavili najnovejšo knjigo Katje Hrobat Virloget. Na prvi prestavitvi v Štandrežu so bili maloštevilni obiskovalci vznemirjeni: avtorici so dali vedeti, da bi bilo bolje raziskovati slovensko trpljenje in da so Slovenci doživeli več gorja.
Že naslov knjige se zdi kot provokacija: “V tišini spomina: 'eksodus' in Istra”. Drzno je uporabiti besedo eksodus v slovenskem kontekstu, kar nesramno pa je napisati, da so bila Koper, Izola in Piran italijanska mesta, ki so bila slovenizirana. To ni prevladujoč diskurz v slovenskem zgodovinopisju, tega ne učijo v šolah in tako ne pišejo časopisi. A naloga antropologov je razgraditi mite in razlagati tabuje, predvsem pa dajati glas tistim, ki ga nimajo. Hrobatova skozi svoje pričevalce popisuje zgodbo o praznjenju teritorija, o ljudeh, ki so odšli, o otrocih, ki so jih na silo premeščali iz italijanskih v slovenske šole, o spremenjenih imenih in priimkih, o izbrisanih toponimih, o ukinjanju praznikov neke skupnosti. Pripoveduje o italijanskem prebivalstvu, ki je ostalo, in o tistih, ki so prišli in zapolnili obalna mesta. Avtorica to počne z razumevanjem, tudi s kakšno solzo, a predvsem z ustrezno distanco. Sooča “poglede ne le ene etnične skupine, temveč vseh tistih, ki danes živijo v Istri: od slovenskih in italijanskih Istranov, slovenskih in italijanskih priseljencev do priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, torej od dominantnih, hegemonskih do marginaliziranih in prezrtih”.
Drzno je uporabiti besedo eksodus v slovenskem kontekstu, kar nesramno pa je napisati, da so bila Koper, Izola in Piran italijanska mesta, ki so bila slovenizirana.
Pripoved je sestavljena iz zanikanih, neizrečenih, cenzuriranih spominov, zato ker ti niso del prevladujoče naracije. Italijani so se morali soočiti z dejstvom, da so postali tujci v lastnem domu, slovenske Istrane so zaradi slabega poznavanja jezika in narečja, začinjenega z italijanizmi, na novo prispeli Slovenci imeli za manjvredne, t. i. “Bosanci” pa so sicer bili “tujci, vendar na svojem”. Od šestdesetih let naprej so oni gradili pristanišče in bloke, a kljub temu niso bili nikoli sprejeti kot “domačini”.
Študija je pravi udarec v pleksus, še bolj oster, če dodamo, da je prostor, v katerega so prišli, v očeh “bosancev” in drugih prišlekov bil vse kaj drugega kot raj na zemlji iz zgodbic naših dedkov in babic: bivališča so bila nezdrava in slabo vzdrževana, hiše brez kopalnic in tekoče vode. Še malo ne idealen kraj in za mnoge slabši od tistega, iz katerega so prišli. Knjiga prinaša tudi neusmiljeno analizo odnosa do prostora, kjer beneška arhitektura postane le atrakcija za turiste, s katero lokalno prebivalstvo ne čuti nobene povezanosti, medtem ko opevan model istrske večkulturnosti pravzaprav služi kot nova pregrada, ki jo je treba postaviti proti drugim.
Skratka: Katja Hrobat Virloget se sooča s psihopatologijo nekega prostora, kajti “kdor ne opravi s svojo preteklostjo, bo težko sproščeno živel sedanjost in prihodnost”. Vrednost knjige je tudi v tem, da se žrtve in krvniki izmenjujejo glede na stališče, zorni kot. Če je hotela pogledati na drugo stran, je avtorica morala “videti ljudi” izza vseh vrst stereotipov, morala je rušiti “svoje naučene predstave o dobrem Slovencu in zlobnem Italijanu”. To delo je opravila vrhunsko. V glasu, ki ga je dala do včeraj zamolčanim spominom, o katerih se ni govorilo niti znotraj same italijanske skupnosti, nemara prvič v nekem slovenskem znanstvenem delu najdemo empatijo do Italijanov, ki so tu ostali.
Kar preseneča, je, da je delo izšlo pri založbi Univerze na Primorskem, ustanove, ki naj bo, po besedah njenih ustanoviteljev, branik slovenstva. Trajna usmeritev, ki je potrditev našla tudi v začetnem poskusu umika imena “Litorale” (Primorska) v italijanski različici naziva.
Sedaj se bo treba soočiti z zagato, avtorica je namreč na svoj način zagotovo izdala poslanstvo svoje alme mater.