Čudna, huda zgodba

Nocojšnjo premiero predstave Stena v morju (Sea wall) v italijanskem jeziku so zaradi slabe vremenske napovedi premestili na jutri ob 21. uri na plaži v Valdoltri, ponovitev bo v torek v križnem hodniku piranskega minoritskega samostana, slovenska različica pa bo sledila 6. avgusta v lapidariju koprskega muzeja.

Uprizoritev monologa Stena v morju sta včeraj v Kopru predstavila 
režiser Boris Cavazza in  igralec Francesco Borchi.   Foto: Andraž Gombač
Uprizoritev monologa Stena v morju sta včeraj v Kopru predstavila režiser Boris Cavazza in igralec Francesco Borchi.  Foto: Andraž Gombač

VALDOLTRA, PIRAN > Na 28. Primorskem poletnem festivalu se je doslej zvrstilo deset predstav. Dobro so obiskane in nebo jim je naklonjeno, v zameno za živi stik z umetnostjo smo pripravljeni trpeti tudi varnostne ukrepe, je v petek na srečanju z novinarji v kavarni Golden Loggia poročala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan.

Monologa Stena v morju sodobnega angleškega dramatika Simona Stephensa sta se lotila Boris Cavazza kot režiser ter v Toskani rojeni in v Ljubljani živeči igralec Francesco Borchi. Spoznala sta se, ko sta igrala isto vlogo v filmu Piran - Pirano, mladega in starega Antonia. Režiser filma Goran Vojnović si je pred leti v Londonu ogledal predstavo Stena v morju in besedilo priporočil Borchiju. Krog se je sklenil: mladi igralec je poiskal starejšega kolega, Cavazza je prikimal in tri mesece sta se v besedilo poglabljala v ljubljanskem hotelu Slon. “Delala sva zelo počasi,” pravi Cavazza. “Je zelo čuden tekst.”

Zgodbo, ki jo je v slovenščino prevedla Tina Mahkota, v italijanščino pa kar Borchi, pripoveduje mlad oče. V fragmentarnem besedilu pripoveduje o nečem hudem ... Preveč ni dobro povedati, primerno zamegljene so Borchijeve besede iz intervjuja, ki ga je za festivalski program napravil dramaturg Miha Trefalt: “Iskreno je in pristno! Je monolog, ki prihaja iz duše in ni odraz dramatikovega racionalnega razmišljanja. V besedilu ne najdem ničesar zlaganega, globoko je, zato njegova uprizoritev ni predstava za enega igralca, temveč za eno dušo. Le duša lahko izpove to, kar prihaja iz naših globin.”

V 50-minutni predstavi ni nobenih rekvizitov, pomagal, je samo igralec z besedilom. “Kdo bi se utegnil vprašati, ali je potem sploh potreben režiser,” se nasmehne Borchi. “Je, nujen je! Boris je poskrbel za zelo močno, ponotranjeno režijo.”

Cavazza je pohvalil še igralčevo slovenščino - v njej je čutiti italijanski melos, a nič ne de, veliko igralk in igralcev iz tujine je pri nas zablestelo, od Marije Nablocke do Jette Ostan Vejrup, letošnje dobitnice Borštnikovega prstana.  


Najbolj brano