Vojni dnevi na Krasu

Fiuuu … fiuuu … je švignilo morda poldrugi ali dva metra nad glavo ob cesti, ki pelje z mejnega prehoda Fernetiči proti Sežani. Strojnica na tanku JLA je ustrelila proti skupini pripadnikov slovenske Teritorialne obrambe, ki so v travi stražili, da se ne bi enota jugoslovanske vojske, ki je konec junija pred tridesetimi leti zasedla mejni prehod, prebila nazaj do matične kasarne pri Sežani.

Teritorialci so zaprli cesto s posekanimi drevesi in težkimi, z gramozom napolnjenimi tovornjaki. Vmes so na cestišče namestili protitankovske mine.

Rafal ni zadel nikogar. Bil pa je dovolj, da je na sežansko območje priklical “javnost”. Mladi Gian Antonio Stella je s svojim rdečim citroenom prebrodil vse zaprte mejne prehode, od Lazareta do Gorjanskega; rimski dopisnik angleškega The Independent Charles Richardson je lovil novice med Kozino in Črnim Kalom, Francesco Zizola, poznejši dobitnik najpomembnejše fotografske nagrade World Press Photo, je cel dan prežal pri Fernetičih, čakajoč na ... Na srečo ni dočakal.

Zasedba mejnih prehodov z jugoslovanskimi tanki, transporterji in vojaki je bila na tržaškem obmejnem območju najbolj vidna podoba “vojne za osamosvojitev Slovenije”. Začela se je v četrtek, 27. junija ob 15.29, na mejnem prehodu na Pesku, in v nekaj urah zaobjela vse mejne prehode, z maloobmejnimi vred. A ni bila popolna. Pri Lipici so vojaki spuščali čez mejo, v obe smeri, seveda po strogem pregledu.

Tudi na maloobmejnem prehodu Gorjansko je mlad komandir, ki je s svojo enoto pravkar prevzel kasarno, dopustil polurni ogled Komna in okolice. Bil je iz Sarajeva, ko se je pogovor z vojaškega pekla povzdignil v košarkarska nebesa sarajevskih “studentov” Delibašića, Varajića, Đogića in trenerja Tanjevića, ki je tisto leto treniral prav v Trstu, se mu je na obrazu raztegnil nasmešek.

Drugo srečanje z njim je potekalo nekaj dni pozneje pred sežansko železniško postajo. Tjakaj se je pripeljal s transporterjem JLA, ki so ga slovenski teritorialci takoj obkolili. Med jugoslovanskimi vojaki so bili tudi trije slovenski fantje, na lastni zemlji talci vojne norosti. Tudi tam se je, na srečo, vse srečno izteklo. Komandir je mlademu Stojanu dovolil, da je skozi okno bližnjega urada na železniški postaji telefoniral mami v Kranj in jo pomiril. Po dveh dneh so se lahko jugoslovanski vojaki, s tremi Slovenci vred, vrnili v kasarno, transporter pa je postal “vojni plen”, last Teritorialne obrambe.

Vse te scene iz vojne, ki na tem koncu pravzaprav ni bila vojna, je Davorin Križmančič ujel v svoj fotoaparat. Vse dni je vozil od enega mejnega prehoda do drugega, posnel razstreljeno kasarno na Gorjanskem; mlade jugoslovanske vojake kosovske narodnosti, ki so dopoldne stražili v travi pred tanki na Fernetičih, popoldne pa so se pojavili pred policijsko postajo v Sežani, kjer so se “predali”, potem ko so ušli vojski; luknjo v bifeju pri mejnem prehodu na Fernetičih, ki ga je jugoslovanski tank zamenjal za “strateško pomembno postojanko slovenske Teritorialne obrambe v Sežani”; dim nad kasarno na Repentabru, ki je naznanjal julijski umik tankov; izpuh tovornjaka na sežanski Partizanski cesti, ki je na predvečer na priklopniku prevažal ukročen jugoslovanski tank, potem ko se je “vojaška politika” dogovorila o “častnem” odhodu JLA z mejnih prehodov.

Naš nepozabni Davorin je v dveh posnetkih zaobjel začetek in konec jugoslovanske zasedbe mejnih prehodov. Oba sta z mejnega prehoda na Pesku. Na prvem podpolkovnik JLA ukazuje poveljniku obmejne milice Slavku Gerželju, naj zapusti mejni prehod. Na drugem Slavko Gerželj, po odhodu JLA, drži na obmejnem prehodu na drogu raztegnjeno slovensko zastavo. Posnetek, vpisan v zgodovino osamosvojene Slovenije.


Preberite še


Najbolj brano