“Vojna bo, ne piše se dobro ne meni ne tebi”

Ne, tega mi ni rekel nihče v Sloveniji. Bilo je skoraj natanko pred tridesetimi leti v Kninu. Z odličnim novinarjem koprskega radia Erosom Bičićem sva se na kavi odločila. “Greva pogledat, kaj se dogaja v Kninu.” Takrat se je že govorilo, da se tam “nekaj kuha”. To pa je bilo tudi vse, kar smo vedeli, saj niti dobro obveščeni novinarji jugoslovanskih televizij niso vedeli povedati kaj več.

S fičkom sva se odpeljala do nekaj ur oddaljenega Knina. Mesta z ogromno vojašnico, kjer je bilo pri vojakih tudi nekaj mojih znancev. Čeprav je bil lep sončen dan, na ulicah in v kafičih skoraj ni bilo ljudi. Zato sva takoj odšla h “kolegom” na kninski radio, saj smo tedaj, ko razen Tanjuga pri nas ni bilo drugih tiskovnih agencij, dobivali in preverjali informacije v drugih novinarskih hišah.

Novice, polne sovraštva

Še zdaj jo vidim. Žensko, kakšnih 35 let, z dvema polnima vrečkama hrane. Očitno se ji je zelo mudilo, saj je brez pozdrava stopila v radijski studio, si nadela slušalke in začela govoriti v mikrofon. Na pamet je tekoče, brez obotavljanja, najmanj deset minut nizala novice, tako polne sovraštva, da sva se z Erosom samo spogledovala. Odlična propagandistka je pripravljala teren za spopad, ki se je iz Knina kot požar kmalu razširil v Bosno.

“Vem, da zveni naivno. A še vedno verjamem, da je pravo novinarstvo iskanje resnice ali vsaj njenega približka.”

Cbveta Guzej Sabadin

novinarka

Bolj kot novinarka kninskega radia so nama dale misliti besede starčka v eni okoliških vasi. Na vprašanje, kaj se dogaja, naju je premeril, kot bi se hotel prepričati, če bova razumela sporočilo, si prižgal cigareto in z žalostnim glasom zamrmral: “Vojna bo, ne piše se dobro ne meni ne tebi.”

Takrat nisva mogla vedeti, kaj vse bo sledilo tej “balvanski revoluciji”, kot so tedaj pravili uporu v Kninu, kjer se je začela vojna. Novinarji, kakršna je bila “najina” radijska propagandistka, so veliko pripomogli h grozotam, ki so se v naši nekdanji domovini dogajale naslednja štiri leta. Ti sejalci zla bi morali sedeti na zatožni klopi skupaj z Mladićem in drugimi vojnimi zločinci.

Oživljeni spomini iz Knina

Zakaj ta zgodba ob 30-letnici osamosvojitve in prav tolikšnem jubileju slovenske tiskovne agencije STA?

Upokojena novinarka Primorskih novic med delom na vrtu običajno poslušam radio ali novice na Yutubu. In tako se včasih zgodi, da v tišino moje oaze prodre glas direktorja Nove 24 Borisa Tomašiča, ki v oddaji Kdo vam laže komentira vesti, prej objavljene na tej televiziji.

Vsakič, ko ga zaslišim, se spomnim ščuvanja novinarke iz Knina. In besed odličnega novinarja, ki je vedno govoril: “To ni novinarstvo, to je tovarna zla. Ti ljudje ubijajo z besedami!”

Te dni veliko razmišljam o novinarjih STA. Njihovo delo je veliko premalo cenjeno. Prvi so na terenu, prvi pripravijo novice, ki so potem osnova za prispevke drugih medijskih hiš. In vendar jih javnost skoraj ne pozna, vsekakor veliko manj, kot razne kričače in pisune, ki se imajo za novinarje.

Pred 30 leti, ko še nismo imeli STA, je bilo novinarsko delo precej drugačno kot danes. Veliko novic smo dobivali od ljudi, ki so nam zaupali. To zaupanje smo si morali pridobiti s poštenim pisanjem. Včasih je bilo veliko odvisno tudi od sreče ali naključja, kar je imelo poseben čar.

Zlo je le napaka v času in v ljudeh

Tako sem denimo po enem takih srečnih naključij februarja 1992 v Kopru srečala dubrovniškega pesnika Luko Paljetka. Pol leta pred tem je bil, odličen poznavalec in prevajalec slovenske poezije, gost mednarodnega pisateljskega srečanja Vilenica. Prav v tistih dneh je vojaška hunta bombardirala Dubrovnik in Paljetak je čez noč postal begunec v Sloveniji.

Takrat je bil preveč pretresen, da bi mogel govoriti o tem. Pol leta pozneje pa je lahko nastal odličen intervju o nesmiselnosti te in vseh vojn.

Seveda sem v tem času veliko pozabila, a dobro se še spomnim, kako prepričan je bil, da bo zmagalo dobro nad zlim. Čeprav se še vedno ni mogel vrniti v svoj Dubrovnik, je z vsem srcem verjel v to.

Tudi sama sem bila po vsakem srečanju z ljudmi, ki kljub svojim hudim izkušnjam niso nehali verjeti v zmago dobrega, vse bolj prepričana, da je zlo le napaka v času in ljudeh. In da je poslanstvo novinarjev, podobno kot umetnikov, pomagati, da zmaga dobro v ljudeh.

Vem, da zveni naivno. A še vedno verjamem, da je pravo novinarstvo iskanje resnice ali vsaj njenega približka.


Preberite še


Najbolj brano