Pot do mednarodnega priznanja
7. Val
25. 06. 2021, 08.00
, posodobljeno: 16. 07. 2021, 09.09
Pot do mednarodnega priznanja Slovenije je bila dolga in naporna, saj so nekatere evropske države in ZDA idejo o ohranitvi Jugoslavije zagovarjale še takrat, ko se je na Hrvaškem že razplamtela vojna. Za premike v prid priznanju se ima Slovenija zahvaliti zlasti Nemčiji, ki je najbolj razumela jugoslovansko situacijo, a vseeno potrebovala mesece, da je na svojo stran pridobila tudi druge države Evropske skupnosti.
Vstop Slovenije na mednarodno prizorišče je bil zahteven proces, saj je mednarodna skupnost kot enakovrednega sogovornika obravnavala le zvezne jugoslovanske oblasti, ne pa republik.
Strah pred domino učinkom
Slovenija po prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 ni imela mehanizmov, s katerimi bi drugim predstavila svojo plat jugoslovanske zgodbe. Ko si je slovenska diplomacija - vodil jo je Dimitrij Rupel - odprla vrata v pisarne tujih diplomatov, pa slovenska plat zgodbe poslušalcem ni bila všeč. Slovenska želja po samostojnosti je vznemirjala Špance, kjer so več avtonomije zahtevali Baski in Katalonci, Britance, ker bi lahko dogajanje v Jugoslaviji takrat odprlo vprašanje Severne Irske, in Francoze, ki bi se morali opredeliti do Korzičanov.
Razpadanje Jugoslavije je poleg tega sovpadalo z razpadanjem Sovjetske zveze, kar je mednarodni skupnosti povzročalo skrbi zlasti zaradi jedrskega orožja. To je bil tudi čas iraške zasedbe Kuvajta oziroma kuvajtske krize, v katero je mednarodna skupnost aktivno posegla. Vprašanje Jugoslavije - v Titovih časih je bila celo zgled države, ki dobro krmari med Vzhodom in Zahodom - je bilo na stranskem tiru.
Da kriza ne bo izginila sama od sebe, je postalo tujini jasno po plebiscitu v Sloveniji in približevanju datuma za razglasitev neodvisnosti. V strahu pred podiranjem domin in izbruhom vojne (še) na Balkanu so se takrat začeli stopnjevati pritiski, naj Slovenija ne uresniči svoje namere. “Slovensko zunanje ministrstvo je v analizi pred osamosvojitvijo zapisalo, da Slovenija pri razdruževanju lahko računa na pomoč Avstrije, Nemčije, Madžarske, da lahko pričakuje razumevanje skandinavskih držav, Švice in nekaterih novih držav na ozemlju Sovjetske zveze, med državami, za katere lahko računa, da se bodo najbolj negativno odzvale na osamosvojitev, pa sta bili navedeni Francija in Španija,” v delu Slovenska novejša zgodovina pojasnjuje zgodovinar Aleš Gabrič. ZDA so ves čas vztrajale, naj Jugoslavija obstane, saj da bi odhod dveh republik, Slovenije in Hrvaške, povečal moč Slobodana Miloševića in njegovih privržencev.
Slovenija in Hrvaška sta samostojnost in neodvisnost razglasili istega dne in se takoj medsebojno priznali. Julija in avgusta so Slovenijo priznale pribaltske države Litva, Latvija in Estonija, poleg njih pa še Gruzija. Vse štiri so se v tistem času rešile okov Sovjetske zveze.
Mlahava Evropska skupnost
Na mednarodno priznanje večjega števila ostalih držav je Slovenija čakala še dobrega pol leta. Po koncu osamosvojitvene vojne in podpisu brionske deklaracije so se napetosti vedno bolj stopnjevale med Hrvati in Srbi na Hrvaškem. Jugoslovanske zvezne oblasti, ki so postale krinka za uveljavljanje srbskih interesov, so se za Slovenijo vedno manj zanimale, nastajanje novega vojnega žarišča pa je v mednarodni javnosti vedno bolj krepilo zavedanje, da bi veljalo opustiti vztrajanje pri enotnosti Jugoslavije.
Mednarodna politika pa je še naprej vztrajala pri svojem. Mnenja, kaj narediti v tej balkanski državi, so se kresala znotraj Evropske skupnosti, ki si je prav tedaj prizadevala za začetek bolj usklajenega delovanja tudi na področju zunanje politike. Slovenija je svojo zaveznico našla predvsem v Nemčiji. Njen zunanji minister Hans Dietrich Genscher je že avgusta 1991 jasno povedal, kako ustaviti vojaške konflikte na območju Jugoslavije. “Njegove besede, da je jugoslovanski vozel mogoče rešiti tudi s priznanjem držav, ki si to želijo, so bile mišljene predvsem kot grožnja srbskim agresorjem,” pojasnjuje Gabrič.
A preden se je Evropska skupnost prebudila in oktobra organizirala konferenco o Jugoslaviji, so zadeve na Hrvaškem pobegnile nadzoru. Evropska skupnost v spopadanje na Hrvaškem ni posegla z nobeno radikalno odločitvijo. Namesto tega je podprla prepoved prodaje orožja Jugoslaviji, o čemer je konec septembra glasoval Varnostni svet OZN. Embargo je najbolj škodoval tistim, ki so se branili pred agresijo srbsko-jugoslovanskih vojaških in paravojaških enot, dobro oboroženih z orožjem JLA.
Konferenca o Jugoslaviji predvsem zaradi zavlačevanja in izmikanja Srbije dolgo ni obrodila sadov. Z mrtve točke se je premaknila proti koncu novembra, ko je predsedujoči lord Peter Carrington končno odločitev, kaj narediti z Jugoslavijo, prenesel na arbitražno komisijo.
Pred palačo OZN v New Yorku je slovenska zastava zaplapolala 22. maja 1992. (foto: Srdjan Živulović/BOBO)
Badinterjeva komisija
Arbitražna komisija, ki jo je vodil predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter, je imela nalogo presoditi, ali gre v primeru Jugoslavije za odcepitev republik, kot je to trdila Srbija, ali za dezintegracijo in razpad SFRJ, kot so trdile ostale republike. V prvem primeru bi bile republike, ki bi še ostale v skupni državi, naslednice SFRJ, v drugem pa se nobena od republik ne bi mogla razglasiti za edino naslednico.
Sklepi, ki jih je 8. decembra 1991 objavila Badinterjeva komisija, so za Slovenijo ena od ključnih točk na poti do mednarodnega priznanja. Arbitražna komisija je sklenila, “da je Socialistična federativna republika Jugoslavija v procesu razdružitve” in “da se republike, ki to želijo, medsebojno odločijo za nove zveze z demokratičnimi institucijami, ki jih same svobodno izberejo”. Sklep Badinterjeve komisije, da Jugoslavija ne obstaja več in da se imajo republike pravico same odločiti o svoji usodi, je odprl vrata do mednarodnega priznanja.
Nemškemu stališču, da je treba priznati Slovenijo in Hrvaško, se je pridružil Vatikan, ki je imel v nekaterih delih sveta velik vpliv. A kljub naklonjenosti teh dveh pomembnih držav do priznanja ni prišlo čez noč. Kot pojasnjuje Gabrič, je v Evropski skupnosti prevladalo stališče, da se morajo države članice pred priznanjem poenotiti, saj bi lahko solo akcije povzročile nesoglasja med njimi.
Do premika je prišlo sredi decembra, ko so ministri držav članic potrdili nemško-francoski predlog, s katerim je Evropska skupnost kandidatkam za priznanje predložila več zahtev. Med drugim so morale v svojih ustavah in zakonih zagotoviti spoštovanje človekovih pravic in varstvo etničnih manjšin. Države Evropske skupnosti so se odločile, da bodo kandidatke, ki izpolnjuje postavljene pogoje, priznale 15. januarja.
Rupel je v svojih spominih Srečanja in razhajanja opisal pogovor z Genscherjem. Pogovor razkriva, kako pomembnega zaveznika je imela Slovenija v tem nemškem politiku, ki si je želel, da bi do priznanja Slovenije prišlo že pred božičem. Genscher je Ruplu povedal, da so bila med ministri razhajanja in da je 15. januar kompromis. “Če ste čakali toliko časa, boste še en mesec. Vendar bo Nemčija storila, kar je obljubila. Priznali vas bomo že pred božičem, v Ljubljano bomo poslali ambasadorja, vendar bo formalno nastopil šele 15. januarja,” je napovedal.
22. maja 1992 je pred OZN zaplapolala slovenska zastava
Kot obljubljeno, so v Slovenijo 15. januarja začele prihajati note o priznanju od držav Evropske skupnosti in širše. Najbolj nestrpno je Slovenija čakala na priznanje vseh petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN, saj bi ji to odprlo vrata v svetovno družino narodov. Velika Britanija in Francija sta jo priznali 15. januarja, Ruska federacija 14. februarja. Presenetilo je odlašanje ZDA, ki so si vzele čas do 7. aprila, ko so v paketu priznale Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. 27. aprila je Slovenijo priznala še Kitajska.
Kmalu zatem, 22. maja 1992, je bila Slovenija sprejeta v polnopravno članstvo OZN. Na drogu pred sedežem te organizacije v New Yorku je zaplapolala slovenska zastava.
Mlada država je nato potrebovala več kot desetletje, da je izpolnila še pogoje za polnopravno članstvo v Evropski uniji, kot se je medtem preimenovala Evropska skupnost, in Natu. Oboje se ji je uresničilo leta 2004.