Tudi novinarji smo odigrali svojo vlogo

Danes 75-letni upokojeni novinar Primorskih novic Tomo Šajn je prve sovražnosti ob osamosvojitvi Slovenije gledal v živo; zasledoval je prve kolone tankov, ki so iz Ilirske Bistrice krenile proti italijanski meji, drugi dan pa slišal strele in skozi okno svoje pisarne videl jugoslovanske vojake, ki so se oboroženi plazili proti občinski stavbi. “Odziv ljudi je bil neverjetno enoten. Prvič in zadnjič sem videl, kako enotni so bili policisti in mladinci, na vojni odsek so prikorakali lovci s puškami in hoteli v akcijo, tudi novinarji smo odigrali svojo vlogo,” se spominja dogodkov izpred treh desetletij.

Upokojeni novinar Primorskih novic in Radia Koper Tomo Šajn pravi, da so mu nekateri poudarki iz prvih dni osamosvojitve ostali v živem spominu. “Prvo dejstvo je, da je takrat vladala ena velika zmeda. Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo je potekala reorganizacija štabov in enot teritorialne obrambe, v kateri so bistriški štab teritorialne obrambe pripojili k pokrajinskemu štabu s sedežem v Cerknici,” je povedal.

Ta odločitev je bila po njegovem mnenju popolnoma nerazumna. Ilirska Bistrica je edina sodila pod reški korpus jugoslovanske armade, ostali deli Slovenije pa pod ljubljanskega. “Kasneje sem na neki predstavitvi knjige vprašal Igorja Bavčarja, kako to, da so z glavnega koridorja reškega korpusa proti zahodu umaknili štab teritorialne obrambe, pa mi je odgovoril, da je bila takrat res ena velika zmeda in da so pri odločanju storili tudi kakšno napako,” je povedal Šajn.

“Nekateri so živeli med nami, pa so si poveznili čelade skoraj čez oči, da jih ne bi spoznali. Nekateri so se po teh dogodkih tudi vrnili.”

Tomo Šajn

novinar

Vojaki so se plazili proti občinski stavbi

Druga stvar, ki mu je ostala v spominu, je prvi dan vojne, 26. junij 1991. “Bil sem v pisarni v provizoriju za občino. Videl sem vojaška vozila, ki so šla skozi Bistrico in nekaj minut kasneje izvedel, da sta iz trnovske vojašnice krenili dve koloni. Ena proti Bitnji, druga proti Podgradu. Zapeljal sem se za njima proti Bitnji, pa so me ustavili miličniki. Potem sem šel na občinski štab teritorialne obrambe in tudi oni mi niso znali veliko povedati,” se spominja. Vojaških kolon, ki so potem zavzele mejne prehode Fernetiči, Lipica in Krvavi Potok, Šajn tako ni videl.

Bolj razburljiv od prvega je bil drugi dan, ko je skozi okno svoje pisarne v travi zagledal jugoslovanske vojake, ki so se plazili proti občinski stavbi. “Očitno so nameravali napasti občino, kjer je bil tudi štab TO,” je pojasnil. “Pred tem je v pisarno pritekel Edo Barone in mi povedal, da so iz bistriške vojašnice začeli streljati proti policijski postaji. Ker sem ravno oddajal radijsko poročilo, sem mu dal fotografski aparat in ga prosil, naj naredi nekaj slik. No, ni naredil veliko uporabnih slik, ker je proti njemu en vojak spustil rafal …,” se spominja Šajn.

Po njegovem mnenju gre zasluga za miren razplet teh prvih napetosti predvsem komandirju takratne milice Francu Kovaču in tudi poveljniku bistriške garnizije JLA, Hrvatu podpolkovniku Vladu Hodalju. “Ne eden ne drugi nista bila borbena, vsak je miril strasti na svoji strani. Po moji oceni sta odigrala zelo pozitivno vlogo. Ne vem, kaj bi bilo, če bi se vneli spopadi in bi vojska udarila na polno. Bistriška in trnovska vojašnica sta bili takrat polni vojakov,” je ocenil Šajn. Tretji dogodek je bil spopad med jugoslovansko vojsko in teritorialci v Kosezah. V njem sta bila na slovenski strani ranjena Robert Dovgan in poveljnik bistriških teritorialcev Mitja Derenčin, na jugoslovanski strani pa po nekaterih informacijah eden, po drugih pa štirje vojaki.

Dom JLA so uničili

“Ta spopad je na Bistriškem zelo odmeval,” se spominja Šajn. “V samem mestu se je v naslednjih dneh dogajanje umirilo in znova oživelo, ko se je vojska po desetih dneh začela vračati v vojašnici. In še bolj, ko so začeli končno odhajati. Največje zgražanje je poželo praznjenje doma JLA, današnjega doma na Vidmu, v katerem so vse uničili ali pobrali. Klopi so kasneje pustili nekje v Klani, brez vsakega pomena. Ljudje so celo govorili, da so vojaki rezali cerade na tovornjakih, da so lahko vanje naložili visoke fikuse.”

Tomo Šajn se spominja, da je v Jelšanah hotel intervjuvati jugoslovanske vojake in častnike, pa so ga grobo odganjali stran. “Nekateri so živeli med nami, pa so si poveznili čelade skoraj čez oči, da jih ne bi spoznali. Nekateri so se po teh dogodkih tudi vrnili.”

“Kar pa me je v tistih dneh res navdušilo, je bilo sožitje in simpatije med mladino in policisti, takrat so bili še miličniki. Ti dve skupini sta si bili pred tem tradicionalno vedno v laseh, milica pa je bila takrat zelo priljubljen organ. Ni bilo več preganjanja, nagajanja, samo ena velika složnost,” je povedal.

Ni razlogov za prešerno praznovanje

Po Šajnovem mnenju so dogodke morda predvidevali ljudje v krogih politike, vojske, teritorialne obrambe in policije, za vse ostale pa je bilo to veliko presenečenje. Ki je sprožilo veliko enotnost slovenskega naroda. “Ljudje so hoteli sami v akcijo. Tudi novinarji smo bili polni tega zanosa in govorili o jugo napadalcih, morilcih in podobnem. Tudi novinarstvo je takrat odigralo svojo vlogo,” trdi Šajn.

In kaj se mu po 30 letih samostojnosti Slovenije zdi najpomembnejše? Šajn pravi, da od evforije nad lastno državo ni bil nikoli preveč impresioniran. “Zakaj? Ta naša država je po mojem videnju eno veliko razočaranje v vseh pomenih. Res da imamo državo, vendar imamo tudi veliko tajkunizacije, kriminala, bogatenja elit … Zaradi vsega tega ne morem reči, da bom kdo ve kako praznoval 30-letnico samostojnosti. Veliko bolj kot praznovanje obletnice me skrbi, kako se bo naša država razvijala naprej. Bojim se, da to, kar se dogaja zdaj, napoveduje vrnitev enopartijske vladavine. Bolj kot proslave me torej skrbi prihodnost naše države. Mene sicer zase ne briga več tako zelo, me pa skrbi za prihodnje rodove,” je razmišljanje o 30-letnici samostojnosti države sklenil Tomo Šajn.


Preberite še


Najbolj brano