Šrapneli so leteli po zraku

Tistih deset dni je bilo nekaj posebnega tudi za nas novinarje Primorskega dnevnika v Gorici. Naenkrat je vojna potrkala na vrata uredništva in nas prisilila, da smo se mladi kronisti šli vojne dopisnike.

Osamosvojitveno evforijo je v hipu pregazil vrtinec dogodkov, nasilja, strahu, kljubovalnosti in nejevernosti, da se kaj takega sploh dogaja v tem delu Evrope, kjer že par generacij ni doživelo vojne. Tiste dni smo bili kot v transu, spali malo ali nič, cele dneve sledili dogajanju na terenu, pozno v noč pa polnili časopisne stolpce z zbranimi informacijami.

Izvedeli so, da bo počilo

Najbolj živ je v spominu 28. junij, dan bitke v Rožni Dolini, najbolj krvav od tistih dni na Goriškem, ko je padlo pet vojakov JLA, trije v bitki na meji in dva v zasedi pri Črničah. Naš novogoriški dopisnik je iz zaupnih virov izvedel, da bo tistega dne počilo. S kolegom sta se skrila v neko hišo s pogledom na Rožno dolino in čakala. Sam sem v uredništvu pisal o dogajanju prejšnjega večera in noči, ko se je kolona jugoslovanske vojske kljub odporu ljudi po vsej Vipavski dolini prebila do meje. Namesto zunanjega sovražnika so naleteli na besne domačine, ki so jih zmerjali, obmetavali s kamni in molotovkami.

“Spomin na preteklost bo še najbolj koristen, če si bomo v njem utrdili zavest, da je konflikte vselej boljše reševati brez nasilja.”

Marko Marinčič

27. junija popoldne so zasedli mejo. V Rožni Dolini so potem vso noč imeli opravka z mladino, ki jih je zdaj izzivala z zaboji piva, zdaj zmerjala s fašisti, zdaj vabila, naj odvržejo puške. Dolgo v noč sem sledil dogajanju, potem ko sem v povsem zatemnjeno Novo Gorico pospremil italijanskega poslanca, ki se je še tisti večer srečal z županom Sergijem Pelhanom. Vojaki niso vedeli, kaj bi. Bili so zbegani. Poveljnik jim je vsake toliko zavpil, da so namerili puške proti množici, ki pa je v narodnjaški in alkoholni evforiji po vsakem nazadovanju kmalu spet pridobila položaje. K sreči je noč minila brez hujših incidentov.

Drugače je bilo naslednjega dne, ko je naenkrat počilo. Peščica teritorialcev je pozno popoldne presenetila vojake. Najbolj izpostavljenega je pokosil rafal, orožje se je oglasilo na eni in drugi strani. Protitankovski izstrelek je zadel enega od petih tankov na meji, vnel se je požar in kmalu zajel še bližnji tank. Umrla sta še dva vojaka, eden takoj, drugi v bolnišnici. Municija v tankih je začela pokati, medtem ko so se vojaki predajali teritorialcem.

Šrapneli so leteli po zraku

Strele in eksplozije je bilo slišati do uredništva v centru Gorice. Stekel sem do avta in oddrvel proti Rdeči hiši. Na Trgu sv. Antona mi karabinjerji niso dovolili dlje. Zavil sem proti Šempetru, kjer na mejnem prehodu ni bilo žive duše. Nato sem zavil proti Rožni dolini in kmalu zagledal kolono kakih 50 razoroženih vojakov, ki so pod nadzorom teritorialcev korakali v nekajdnevno ujetništvo.

Stopil sem iz avta. Adrenalin me je s fotoaparatom v roki gnal dlje proti gorečima tankoma. Nekdo mi je vpil, naj se ne približujem, pa se nisem zmenil ali sploh razumel, kaj je hotel. Kmalu pa sem. Nov močan pok v tanku in kosi granat so v visokem loku leteli naokrog. Tudi čez mene, saj je eden pristal kakih 50 metrov za mojim hrbtom. V hipu sem razumel, da sem se znašel v neki novi dimenziji, da to ni več čas miru, kot je bil še dan prej, ampak vojna, ko veljajo drugačna pravila in ne moreš več biti opazovalec, ki z varne razdalje opazuje in beleži dogodke, ampak si tudi sam sredi njih in izpostavljen nevarnosti.

Kljub vsej previdnosti so se nevarni trenutki kopičili še v naslednjih dneh, ko smo novinarji sledili napetemu dogajanju na meji v Vrtojbi, kjer se je vojska nazadnje umaknila brez prelivanja krvi, pa obleganju vojašnice na Ajševici in obstreljevanju tankovske enote teritorialcev nad Lijakom, racijam za pobeglimi vojaki na poljih pri Šempasu ali opustošenju v Črnem vrhu, kjer je komandir karavle dal razstreliti skladišče municije blizu vasi.

Je bila tolikšna orgija nacionalizmov potrebna?

Bila je pač vojna, le desetdnevna in nizke intenzitete, bi rekli strokovnjaki. Morda celo operetna, kot jo je kdo označil kasneje, češ da je bil to minimum, kar so vsak za svoje politične načrte potrebovali tako v Ljubljani kot v Beogradu. Res je bilo to skoraj nič v primerjavi z vsem, kar se je v naslednjih štirih letih dogajalo na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Pa vendar je tudi ta vojnica pustila za sabo svoj delež ruševin, mrtvih, invalidov, trpljenja in žalovanja.

Zgodovinarjem prepuščamo vprašanje, ali je bila tolikšna orgija nacionalizmov res potrebna. Po tridesetih letih je morda že čas za objektivno oceno dogajanja in posledic. Spomin na preteklost pa bo še najbolj koristen, če si bomo v njem utrdili zavest, da je konflikte vselej boljše reševati brez nasilja. Dajmo se ob vsakem klicu na okope spomniti na Brechta: “Blagor narodom, ki ne potrebujejo herojev.”


Preberite še


Najbolj brano