30-letnik Ilija Ota: “Mladi smo manj obremenjeni s preteklostjo”
S samostojno Republiko Slovenijo sta skoraj vrstnika, pravzaprav je Ilija Ota od nje celo malce starejši, saj se je v Trstu rodil januarja 1991, odraščal pa v Bregu, točneje v Boljuncu, vasi v dolinski občini. Svojo študijsko pot v Ljubljani, kjer je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo študiral igro, je po nepričakovani smrti očeta prekinil.
Odločil se je, da ubere drugo pot, da nadaljuje z očetovo kmetijsko dejavnostjo. Sprva sta se s sestro Urško posvečala tako vinarstvu kot oljkarstvu, sedaj pa sta se osredotočila na olje - oljčno, seveda. Gledališkega okolja sicer Ilija Ota ni povsem zapustil, občasno še stopi v igralske čevlje, nedavno pa se je preizkusil tudi kot avtor glasbe v predstavi Bidovec-Tomažič: Tovarištvo. Glasbeno okolje mu vsekakor ni tuje, saj ga je na odru - tokrat glasbenem - mogoče opaziti v pisani druščini benda Coloured Sweat, v katerem poje, igra kitaro in električne orgle, pa tudi z odštekano poskočnim legendarnim zamejskim bendom The Authentics.
Prednosti in slabosti Slovenije kot majhne države
Na Slovenijo je tako ali drugače navezan, pravi. “Sicer pa je moja perspektiva taka, da ne čutim, da bi se moral nujno opredeliti za Slovenca ali Italijana, ker je po mojem na obeh straneh veliko lepega,” razmišlja. To, da je Slovenija majhna država, se mu zdi hkrati prednost in slabost. Pozitivna je v smislu obvladljivosti s perspektive upravljanja njenega ozemlja in tudi zaradi lažjega navezovanja medčloveških odnosov, tudi poklicnih, saj lažje prideš do priložnosti kot v večji državi, kjer je konkurenca večja. Omejenost pa je v nekaterih pogledih tudi negativna: “Gledališka predstava denimo ne more na neko pravo turnejo,” navede kot primer.
V razvojnem loku samostojne države v treh desetletjih, kolikor jih je minilo od osamosvojitve, se mu pomembni etapi zdita vstop Slovenije v Evropsko unijo in padec meje z vključitvijo države v schengensko območje. V tem času se je po njegovem mnenju zgodil močan razvoj na področju turizma, h kateremu je nemara pripomogla tudi Melania Trump, šaljivo navrže. “Za večjo prepoznavnost Slovenije v tujini pa nedvomno velike zasluge nosi šport, čeprav je to panoga, za katero se osebno niti ne toliko zanimam,” sklene.
Iz pripovedi, ki jih je slišal o nekdanji Jugoslaviji, je nanj največji vtis naredilo Gibanje neuvrščenih. “Oče je v Jugoslaviji študiral agronomijo, imel je dopisnega prijatelja, mislim da iz Čila. Očarljivo se mi zdi povezovanje z državami, ki jih mi še danes ne 'šljivimo',” omeni. Dobri dediščini iz prejšnjega družbenega sistema se mu zdita javno zdravstvo in brezplačno šolstvo, tudi univerzitetno.
V Ljubljani se mu je odprl nov svet
Sicer pa je Ilija Ota mnenja, da so mlajše generacije manj obremenjene s preteklostjo, saj jih skrbijo čisto praktične težave. “Mladi smo bolj pragmatični.” Iti na svoje, možnost nakupa nepremičnine, zaposlitev ... To so pomembnejše stvari kot pa govorjenje o temah, ki so se dogajale pred več kot sedemdesetimi leti.
Ko je ob začetku študija šel živet v Slovenijo, se mu je razprl nov svet. “Ne nekaj takega, kot če bi šel živet v Argentino ali na Kitajsko, toda okolje je vsekakor drugačno.” Opazil je namreč razlike v kulturnem in zgodovinskem ozadju, v življenjskem slogu, prehrambenih navadah in še v marsičem, skorajda edini povezovalni element se mu je zdel jezik, tako da se je hkrati počutil nekje na tujem, a tudi doma. Nazadnje pa je tudi tam odkril razlike: ob prvi uri plesa na akademiji so ga presenetili “štumfi”, za katere je profesorica študentom rekla, naj jih obujejo. “Nisem vedel, kaj to je!” se zasmeje.