Zakaj odbojkarjem uspeva, drugim pa malo manj

Letošnji junij je poseben. Običajno je prinesel nekaj športnega oddiha, letos pa se dogajanje kar ne ustavi. Nogometno evropsko prvenstvo, na katerem Slovenije že dolgo ni in je zelo verjetno dolgo ne bo, gre nekako mimo po inerciji, kot le še eno v nizu velikih tekmovanj. Nekega velikega zanimanja zanj trenutno ni zaznati. Morda bo drugače, ko se bodo začeli izločilni boji.

Če Slovenije na nogometnem Euru ni, pa je vidno udeležena v svetovni odbojkarski ligi narodov. To je zgodba zase. Če se le spomnimo, kaj vse so si pred štirimi leti gospodarji svetovne odbojke izmišljevali, da naših ne bi bilo zraven, ker smo pač tržno nezanimivi. Najprej so Slovence pošiljali igrat kvalifikacije od Egipta do Japonske, čeprav so vedeli, da se kvalifikacije igrajo za tekmovanje, ki ga ne bo več. Formalno je moralo biti vse po pravilih. Potem je bilo negotovosti okrog nadaljnje usode odbojkarske svetovne lige v starem formatu in mesta Slovenije kot zmagovalke drugega kakovostnega razreda konec. Slovenski delegaciji so vodilni možje FIVB predstavili dejstva glede prihodnjega formata reprezentančnih tekmovanj. Namigovanja o ukinitvi svetovne lige in nadomestitvijo z novo odbojkarsko ligo narodov, v kateri bo nastopilo šestnajst reprezentanc, so se izkazala za resnična, prav tako špekulacije, da bo 12 držav z zakupljenimi mesti za sedem let in štirimi ostalimi na osnovi dosežkov. Ustanovili so tekmovanje, ki temelji predvsem na komercialnih komponentah, ki jih opredeljuje velikost trga, ne pa športni rezultati. Slovenski odbojkarji, ki so si na igrišču zagotovili mesto med elito v svetovni ligi so bili torej grdo opeharjeni. Ker pa se slovenska zveza ni sprijaznila s tem in tudi pravna mnenja so ji dobro kazala v morebitnem mednarodnem sporu, je FIVB pristala, da pripravijo še ene kvalifikacije oziroma challenger in s tem da Sloveniji možnost, da se uvrsti v ligo narodov. FIVB je plačala stroške turnirja v Ljubljani, fantje pa so s suvereno zmago na challengerju še drugič potrdili, da sodijo med najboljše. Pa čeprav z letom oziroma dvema zamika.

Na odbojkarski preskok od športnih dosežkov k denarju ob nedavni aferi s superligo nihče ni pomislil. A se je zgodil kot vmesnik med košarkarsko evroligo in nesojeno nogometno zasebno ligo. In to na svetovni ravni.

Na odbojkarski preskok od športnih dosežkov k denarju ob nedavni aferi s superligo nihče ni pomislil. A se je zgodil kot vmesnik med košarkarsko evroligo in nesojeno nogometno zasebno ligo. In to na svetovni ravni.

Odbojkarska izbrana vrsta je dejansko najboljši zgled organske rasti, dela domače stroke, oplemenitene s tujimi selektorji, ki so prišli v pravem trenutku in dodali malenkosti, ki so prej manjkale. Ob vzponu iz tretje v drugo svetovno skupino je Slovenijo vodil Andrea Giani. Takrat je brez težav zmagala v tretjem kakovostnem razredu in se prebila v drugo skupino. Tudi v njej so leto kasneje pod vodstvom Slobodana Kovača pokorili vso konkurenco in se razveselili napredovanja med najboljše na svetu. No, zdaj pod taktirko Alberta Giulianija padajo tudi svetovne velesile.

Tuji strokovnjaki sami po sebi niso recept za uspeh. V rokometu se je deloma izšlo z Veselinom Vujovićem, ki je na svetovnem prvenstvu leta 2017 osvojil bron, z zdajšnjim selektorjem Ljubomirjem Vranješem poskušajo v tretje (prvi tuji selektor je bil Zvonimir Serdarušić), v nogometu bi bile tovrstne postavke bistveno previsoke. O tem, koliko kakovosti premore slovenska nogometna reprezentanca, se mnenja krešejo, a če jo še kaj skriva, potem jo kar dobro skriva. V košarki so pripeljali legendo Božidarja Maljkovića, ki pa ga je povozil čas, zato pa je njegov rojak Igor Kokoškov poskrbel za kolektivno ekstazo z naslovom evropskega prvaka. Tudi zdaj so se na košarkarski zvezi spogledovali s tujcem, pa se na koncu odločili za domačo moč, Aleksandra Sekulića, ki je v izbrani vrsti že desetletje in pol. Imel je dovolj časa, da do potankosti spozna vse muhe in miselnost igralcev. Tudi to šteje.


Preberite še


Najbolj brano