Ne Švica ne svetilnik, bodimo nekaj normalnega
Ključna sporočila na predvečer jubilejnega dneva državnosti niso najbolj spodbudna. Zato tudi kondicija in razpoloženje slovenskega ljudstva nista zares praznična. Dobra polovica državljanov meni, da živijo enako ali slabše kot pred tridesetimi leti. Razlogov je najverjetneje veliko. Kakšnega bi lahko našli tudi v zunanjih okoliščinah, kot je v zdajšnjem času korona, pa vendar jih je bolje poiskati tu, med nami.
Živimo v mladi, samostojni državi, ki je nastala z nedvoumno izraženo in v izjemno visoki meri poenoteno voljo ljudstva. Za izgradnjo državnega sistema je imela slovenska politika pooblastilo in solidno popotnico. Slovenija je bila po številnih kazalcih najbliže razvitim državam. Imela je celo prednost pred njimi: zavzeto in dovolj zaupljivo ljudstvo, ki je razumelo, da bo za strumen korak naprej treba narediti tudi kakšnega nazaj.
Ni treba, da bi bili druga Švica in ni treba, da bi bili nekakšen svetilnik za druge. Čisto v redu bo, če bo Slovenija udoben dom in bodo njeni državljani karseda srečni.
Slovenijo so pred tridesetimi leti napolnili “svetovalci” in začel se je kapitalistični ples, v katerem so domači stremuhi zaupanje ljudstva najprej izigrali s certifikatsko loterijo in lastninjenjem nekoč družbenega premoženja. V nekaterih kastah naše družbe je pohlep prerasel vse ostalo. Čut za skupnost je postala floskula, etičnost pa drža za sanjače. Rezultat neizmernega stremuštva je denimo nekdanja slovenska gradbena panoga. Vsak normalen človek bi pričakoval, da se bo po velikih javnih delih, kot je bila izgradnja avtocest, okrepila in razširila svoje delovanje, a je končala v sodnih arhivih, ugledne reference pa so izpuhtele. Industrija, ki je nekoč zgradila pol Bližnjega vzhoda, se zdaj bode z inšpektorji, ali ima referenco za gradnjo malo zahtevnejše škarpe.
Ko pogledamo nazaj, je videti, da je zelo malo velikopoteznih slovenskih zgodb za učbenike ekonomije, družbenih zadev in življenja nasploh. Veliko več je onih za predmet “kako se ne dela”. Imamo napihnjeno in komplicirano državno birokracijo, ki se zaplete pri tako enostavnih nalogah, kot je potrdilo o cepljenju. Imamo politiko, ki nam vsiljuje svoje spore in spopade in jih želi prikazati kot kulturni boj v naši družbi.
Naše najbolj pereče zadeve so veliko bolj pri tleh: čim prej se je treba soočiti s tem, da smo stara družba in da je treba poskrbeti za dostojno starost vseh. Ne, stari niso breme, oddelali so svoje in se iztrošili. Katastrofalen podatek je, da vsak osmi Slovenec živi v revščini, še nekoliko več pa je socialno izključenih. Ko k temu dodamo podatek, da se hitro draži hrana, ne moremo sklepati, da bo jutri boljše.
Najhitreje se dražita sadje in zelenjava. Ki ju, kot vemo, na slovenskih njivah vsem resolucijam navkljub zraste le za nekaj mesecev naše porabe, vse ostalo je iz uvoza. Prehranska draginja pomeni, da se bo povečala poraba poceni industrijsko predelane hrane, ki ni tisto, kar je videti, predvsem pa ni zdrava. A nasiti. Zna biti, da se bo spet dogajalo, kar je konec osemdesetih opisovala cenjena, žal že pokojna kolegica Dragica Korade: da bodo mame svojim otrokom prekrivale oči, ko bodo šli mimo polic z bananami.
V minulih tridesetih letih se je svet močno spremenil. Močno se je spremenila tudi Slovenija. Pripovedovali nam bodo, da potrebujemo enotnost, kakršna je bila ob osamosvajanju, in se ponudili, da nas poenotijo. A enotnost je v ljudstvu še danes, najverjetneje je enako trdna kot takrat: živeti želimo dostojno, v svobodni državi, z enakimi možnostmi za vse. Do dostojnega življenja so upravičeni tudi tisti, ki niso najbolj spretni pri krmarjenju med čermi življenja, tisti, ki jim zvezde niso najbolj naklonjene, in tudi tisti, ki niso ambiciozni do neba, in nasploh vsi s te in one strani. Ni treba, da bi bili druga Švica in ni treba, da bi bili nekakšen svetilnik za druge. Čisto v redu bo, če bo Slovenija udoben dom in bodo njeni državljani karseda srečni.