Spomin

Spomin je v svetu, kjer dominirajo mediji in družbena omrežja, redka dobrina. Mediji po naravi svojega delovanja objavljajo novosti. Nihče ne bere časopisa od včeraj ali od prejšnjega tedna. Na spletu in družbenih omrežjih se spomin kondenzira na ure in minute. Biti v koraku z dogajanjem pomeni biti priklopljen na informacijski tok ves čas. Kaj če se nekaj zgodi prav zdaj, to minuto, in ne bom vedel? Ne vedeti, pa ne v pomenu pravega znanja, ki zahteva čas in napor, je dokaz, da te čas prehiteva. Temu primeren je tudi spomin. Kot pri zlati ribici. Kot da bi se svet začenjal vsak trenutek znova in znova.

Spominjanje je za družbo izjemnega pomena. Je kot zlata nit, ki nas drži skupaj kot skupnost. Spomin sledi posebnemu družbenemu koledarju, kjer praznujemo rojstvo in objokujemo smrt, skupaj z drugimi državljani uprizarjamo slovesnost spomina. Prvi znak, da družbeno tkivo razpada, je trenutek, ko ugotovimo, da ne delimo več istega spomina. Da sicer obeležujemo isti dogodek, ampak mu dajemo drugačen spomin. Da dogodke poraza spreminjamo v zmago, poražence pa v zmagovalce. V tem procesu so največja “težava” preživeli. Tisti, katerih spomin je nemogoče izbrisati, predrugačiti ali pa skorumpirati. Postajamo dementna družba, kjer počasi v kolektivnem spominu nastajajo črne luknje, ki se jih polni z izmišljotinami, lažmi, zgodovinskimi poneverbami in s slabimi miti.

Postajamo dementna družba, kjer počasi v kolektivnem spominu nastajajo črne luknje, ki se jih polni z izmišljotinami, lažmi, zgodovinskimi poneverbami in s slabimi miti.

Z zgodovino se ne ukvarjajo več zgodovinarji, ampak prostočasni diletanti in amaterji. Njihova naloga ni samo, da predrugačijo spomin, ampak da v njega vgradijo dogodke in interpretacije, ki jih ni mogoče dokazati, so pa zelo všečni tistim, ki imajo moč. Kaj nam bo lipov list, če lahko imamo panterja? Kaj nam mar za znanstveno vedo, če jo lahko zamenjamo z instant zgodovino, ki jo bo čez nekaj let zamenjala nova in potem še novejša ... Mediji niso samo popisovalci tega, kar se je zgodilo. To, o čemer poročajo, je stvar izbire. Ne obstaja nekakšna dnevna loterija, na kateri se določi, kateri dogodki bodo postali medijski in kateri ne. To je naloga urednikov in urednic. Da ocenijo, kaj je tisto, kar njihovi bralci morajo izvedeti. Kaj je vredno medijske pozornosti. In to naj bi počeli v interesu svojih bralcev.

Ni pomembno, kaj lastnik medija meni, da je vredno poročati. Ni pomembno, kaj trenutna politična elita meni, da je dogodek dneva. Če bi mediji upoštevali njihove želje, potem se ne bi ukvarjali z novinarstvom, ampak s propagando. Na poseben način so tudi mediji varuhi družbenega spomina. Ne samo da obeležujejo obletnice, ampak da tiste, ki pozabljajo, kaj so obljubljali ali pa počeli v preteklosti, nenehno na to spominjajo. Zato ne preseneča, da si diktatorji vseh časov in na vseh geografskih dolžinah in širinah goreče prizadevajo utišati medije. Da ne mislijo, da se ne spominjajo in da ne sprašujejo. Da postanejo sopotniki v tem nespodobnem procesu brisanja spomina. Spomin pa ni pomemben samo zaradi tega, da vemo, kaj se je zgodilo v preteklosti. Pomemben je za današnji in prihodnji čas. Da se ne pozabi. Da ostane shranjeno v naših srcih tudi takrat, ko preživelih iz preteklosti ne bo več. Zato ne preseneča, da je boj za privatizacijo spomina tako brutalen.

---

---