Kolesarstvo tudi način življenja
Primorska te dni živi v mesecu kolesarstva. Začel se je z etapo Dirke po Italiji v Brdih in na Goriškem, nadaljeval pa s sobotno etapo Dirke po Sloveniji. Na njej je vrhunska kolesarska karavana spoznala še Vipavsko in Soško dolino ter del Krasa. Včeraj se je z idrijsko-cerkljanskimi ožinami borila še kolona Maratona Franja. V četrtek se bodo najboljši slovenski kolesarji preselili v Koper, kjer jih čaka DP v vožnji na čas, v nedeljo pa še kraljevska preizkušnja: boj za državne naslove v cestni vožnji. Doslej smo se Primorci kot soorganizatorji dirk dobro odrezali, idrijski profesionalec pri Bahrainu Jan Tratnik pa se je prebil med vidne člane elitne kolesarske družbe. Slovensko kolesarstvo si je med poznavalci po vsem svetu pridobilo ugled, za katerega ima ogromne zasluge včerajšnji skupni zmagovalec dirke po Sloveniji Tadej Pogačar, ki z letošnjo formo resno napoveduje obrambo lanske zmage na Dirki po Franciji. Poklon velja tudi novomeškim organizatorjem Dirke po Sloveniji, ki se je (skoraj) iz anonimnosti prebila med elitne petdnevne dirke.
O Sloveniji se je zaradi tekmovalnega kolesarstva v svetovnih medijih slišalo in videlo toliko kot že dolgo ne. Čez teden dni bodo iz Kopra dirkači odšli na vse konce sveta, prišel pa bo vrhunec turistične sezone. Prav kolesarstvo v sodobnem turizmu, posebej še v času pandemije covida-19, dobiva velik zagon. Te okoliščine Primorski kot klimatsko ugodni pokrajini za dejavnosti na prostem po odhodu tekmovalcev ponujajo vsaj dve priložnosti: da z izboljšanjem ponudbe za turistične kolesarje pripeljemo k nam lep kupček denarja in obogatimo marsikateri družinski proračun ter da okrepimo kolesarjenje kot način življenja vsaj v toplejši polovici leta.
Nakladanje kolesa na naše muzejske dizelske vlake s strmimi in ozkimi stopnicami je za enega človeka še vedno pravi podvig.
Če bomo želeli ta - tudi za zdravje in varovanje okolja - koristen proces pospešiti, bosta morala politika in gospodarstvo delati z roko v roki. V gosto naseljenih obrobjih primorskih mest je mnogo premalo urejenih kolesarskih stez. V mestnih središčih primanjkuje namenskih parkirišč z možnostjo zaklepanja koles na drogove in polnjenja baterij. Nakladanje kolesa na naše muzejske dizelske vlake s strmimi in ozkimi stopnicami je za enega človeka še vedno pravi podvig, zmogljivosti prevoza koles, ki jih ponujajo avtobusna podjetja, pa so še vedno precej skromne.