Otroci s posebnimi potrebami - kako postati dijak v Istri?

“Kaj pa sedaj?”, se po končanem osnovnošolskem izobraževanju v Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož sprašuje Val Asta, mladostnik iz zaselka pod istrsko vasico Koštabona in prva oseba z downovim sindromom, ki je v centru uspešno zaključila to šolanje. Val Asta bi rad pridobil poklicno izobrazbo, postal pomočnik vrtnarja, natakarja, kuharja, a mu Istra ne glede na svoje srednješolske ustanove tega ne omogoča.

Njegova starša Gaia in Alan Asta sta že orala ledino, ko sta po Valovem rojstvu ustanovila Planet47, center za downov sindrom, in širila obzorje ter pogled na otroke s posebnimi potrebami. Po devetih letih šolanja, ki jih je Val zaključil zelo uspešno, pa sta se znašla pred novo, nezorano njivo, polno kamenja. Zakaj istrske srednješolske ustanove otrokom, kot je Val, ne morejo ponuditi možnosti za poklicno izobraževanje, se sprašujeta, pri tem pa ju podpira in njuna prizadevanja spodbuja tudi Marko Strle, ravnatelj Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož. Te dni mu je vrata odprl varuh človekovih pravic Peter Svetina in prisluhnil majhni, a pomembni zgodbi.

Val išče svojo pot do svetlobe

“Teh devet let izobraževanja je bilo zelo dolgih in Val jih je dobro opravil ter je prva oseba z downovim sindromom, ki je zaključila šolanje na Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož. Pomagali so mu tudi specialni pedagogi, veliko pa smo prispevali starši, ki smo vanj verjeli. Otroci z downovim sindromom in tudi ostalimi posebnimi potrebami so zelo učljivi mladostniki, le malo več dela potrebujejo, malo več opore in potrpežljivosti,” začne zgodbo Gaia Asta.

“Bil bi natakar, da bi posodo pomival, zlagal v omare in take stvari. Ali pa bi obdeloval vrt. Užival bi. Vsak človek si mora poiskati svojo pot do svetlobe.”

Val Asta, učenec

Medtem ko Val zaključuje deveti, zadnji razred šole z nižjim izobrazbenim standardom, se je pojavilo vprašanje, kam naprej. Gaia in Alan Asta sta se o Valovih željah pogovarjala z ravnateljem Markom Strletom in tudi on je poskušal poiskati odprta ušesa na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter si prizadeval, da bi pognal kolesje in v Istri odprl možnosti za poklicno izobraževanje.

Srednje poklicne šole v Sloveniji niso redkost, takšnih, ki bi v Istri ponujale srednješolski program nižjega izobrazbenega standarda, pa ni dovolj. “V Istri nam možnost poklicnega izobraževanja ponuja le Srednja tehniška šola Koper, smer kovinarski program, kar pa za marsikaterega od naših mladostnikov ni primeren program. To za Vala absolutno ni primerno, si pa vseeno želi nadaljevati šolanje v Istri. Osebe s posebnimi potrebami so se zelo dobro izkazale kot pomočniki natakarja, kuharja, vrtnarja, vendar istrske šole takšnih programov ne ponujajo več,” oviro, s katero se srečujejo, opiše Gaia Asta.

Val je resda sprejet v šolo v Ljubljani, v Zavod za gluhe in naglušne, kjer so prav zanj naredili program pomočnika vrtnarja. “Težava pa je, da ne bi mogel bivati v dijaškem domu, saj ni čustveno dovolj zrel, da bi bil daleč od družine. Še vsaj tri leta ne. Po drugi strani pa je dijaški dom tudi polno zaseden in tako in tako nimamo možnosti, da bi ga vanj nastanili,” doda oče Alan Asta. “Sicer pa imajo tudi naši mladostniki pravico, da se izobražujejo v svojem domačem okolju. To sploh ne bi smela biti težava.”

Ko vprašamo še Vala, potrdi, da bi se rad naprej izobraževal: “Rad bi šel v šolo, ki bi bila v Istri. Bil bi natakar, da bi posodo pomival, zlagal v omare in take stvari. Ali pa bi obdeloval vrt. Užival bi. Vsak človek si mora poiskati svojo pot do svetlobe. Itak,” pribije Val Asta.

“Oblast mora delati v korist ljudi”

Varuh človekovih pravic Peter Svetina, po izobrazbi specialni pedagog in vpet v socialno podjetništvo, se je s tovrstno stisko srečal prvič. “Z Markom Strletom, ravnateljem Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož, sva se pogovarjala o tem, da prav v Istri učenci, ko zaključijo šolanje, nimajo možnosti, da se usmerijo v poklicno izobraževanje, čeprav obstaja dovolj srednjih šol, tudi takšnih, ki izobražujejo za deficitarne poklice v gostinstvu in turizmu, vendar zaradi nerazumevanja ministrstva za izobraževanje, znanost in šport teh programov ni,” nam je povedal.

Poudarja, da imajo vsi otroci pravico do izbire in izobraževanja čim bližje svojem lokalnem okolju. “Na pristojno ministrstvo bomo naslovili pobudo in jih vprašali, zakaj v Istri ni več tovrstnih poklicnih možnosti, na podlagi njihovega odgovora pa bomo sprejeli stališče in nanje naslovili pobudo, kritiko ali mnenje,” naslednji korak opiše varuh človekovih pravic.

Lahko staršem svetuje še kaj? “Starši teh otrok so že dokazali, da so potrpežljivi in vztrajni, na nas pa je, da jih podpremo in opozorimo oblastne organe, da morajo delati v korist ljudi,” odločno sklene Peter Svetina.

Potrebujemo več poklicnih izbir

Številke, povezane z nižjim poklicnim izobraževanjem na Primorskem, nam je posredoval ravnatelj Marko Strle, njihova zgodba pa je takšna: v tem šolskem letu se na Srednji tehniški šoli Koper v programu Pomočnik v tehnoloških procesih v 1. letniku izobražuje 16 dijakov, v 2. letniku pa deset. V Šolskem centru Nova Gorica se v 1. letniku programa Obdelovalec lesa izobražuje 16 dijakov, v 2. letniku osem dijakov, v programu Pomočnik v biotehniki in oskrbi pa je v 1. letniku 20, v 2. letniku pa 15 dijakov.

Marko Strle in Peter Svetina (desno) ob srečanju, na katerem je varuh spoznal čeri poklicnega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami. (foto: Žiga Živulović Jr./Bobo)

Z naslednjim šolskim letom se bo v Novi Gorici začel izvajati še en program nižjega poklicnega izobraževanja Pomočnik v tehnoloških procesih, trenutno so za vpis v ta program prijavljeni štirje kandidati. Program nižjega poklicnega izobraževanja traja dve leti in se zaključi z zaključnim izpitom, po koncu tega programa pa lahko dijaki nadaljujejo izobraževanje v programih srednjega poklicnega ali srednjega strokovnega izobraževanja. Takšni so trenutni okvirji, ki mladim omogočajo vključevanje v nižje poklicno izobraževanje.

“Ključno nam je, da zasledujemo skupno željo, da bomo osnovnošolskim učencem, ki nadaljujejo svojo pot v srednje šole, omogočili pestrejšo izbiro, ko se bodo odločali, v kateri srednješolski program naj se vpišejo. Na Primorskem lahko izbirajo med le tremi programi nižjega poklicnega izobraževanja,” pravi Marko Strle.

Novi, dodatni srednješolski programi nižjega poklicnega izobraževanja seveda ne bi bili namenjeni le otrokom s posebnimi potrebami. “Vanje bi se lahko vpisovali vsi bodoči dijaki, ki so bili deležni le učne pomoči in niso prepoznani kot osebe s posebnimi potrebami, a imajo izrazite težave na svoji izobrazbeni poti, vsi spregledani učenci in tudi tisti, ki iz različnih razlogov zapustijo srednjo šolo,” poudarja Marko Strle.

Če bi kot družba želeli napredovati, opozarja Strle, bi morali otrokom s posebnimi potrebami omogočiti ustrezno pomoč v času zgodnjega otroštva in širitev prilagojenih programov za predšolske otroke, poskrbeli bi za kader, ki ga na področju logopedije in specialno-rehabilitacijske pedagogike primanjkuje, zagotovili spremljevalce vsem otrokom, ki ga utemeljeno potrebujejo, razvijali možnosti izbire tudi na področju zaposlovanja težje zaposljivih oseb …

“Z uspehi in neuspehi se v svojih življenjih srečujemo vsi enako. Prav je, da imamo možnost izbire, koliko truda, marljivosti, znanja in pomoči bomo potrebovali pri doseganju cilja, ki si ga izberemo, pa je v največji meri odvisno od nas samih,” sklene Marko Strle in nas prebudi s spoznanjem, da so si želje in hrepenenja povsem enaka, pa naj bomo posebni in s Planeta47 ali pa normalni osebki s 46 kromosomi.


Najbolj brano