Dogodivščine tik ob morju

S skupnostjo običajnih domorodcev si delim sprehode ob obali in gledam morje, zasnežene gore, modro nebo, galebe ... Ma kje je kaj podobnega! Z avtom smo prebredli celo Evropo, na križarjenjih pa Sredozemlje in ko vse to videno malo primerjaš, ugotoviš, da je pri nas res zelo lepo. Ta obalna pot med Koprom in Žusterno nas je vedno privlačila.

Koper je bil najprej otok s kozami, kasneje z ribiči, zgradbami, mandrači ... Osli in njihovi lastniki pa so potrebovali most do kopnega in so ga zgradili. Pa nasip, pa soline ... Avstrijci so zavihali rokave in zgradili še drugi nasip med otokom in celino in to tik ob morju ter nanj postavili še cesto. In tu se mi sprehajamo. Kot otroci smo radi hodili po cestnem robu in skakali preko cestnih kamnov. Nekateri od teh so bili za številko ali dve previsoki in občasno si se zataknil razkoračen na njihovem vrhu. Še sedaj me zmrazi!

Morje je bilo res umazano

Kasneje si pa moral biti pozoren, da nisi stopil na pot Giorgi in njenemu sinu, saj je bila ona kar napadalna. Po tej obalni cesti se je mirno odvijal promet, v morju ob njej pa so lovili sipe, kalamare, škile in podobne živalce, ki so se skrivale v obilici morske solate, ki je prijazen pokazatelj umazanega morja. In je bilo res umazano: pri hotelu Triglav prvi izpust kanalizacije, drugi pri izlitju Badaševice. Smrdelo je in na dnu židko blato. Tu se noben resen domačin ni nikoli kopal, le kakšen rahlo vinjen je včasih zgrešili rob ceste. Še danes vsi začudeni gledamo tiste s celine, ki skačejo v sicer močno izboljšano morje, neredko spodbujeni z oralnimi razkužili.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Cesto je proti nekdanjim solinam zastiral zidek, za njim pa pešpot, omejena z zelo betežnimi tamariskami. Potem pa bonifika - palud z množico nežnih živih bitij pretežno v obliki komarjev ter podgan. Tisti zidek je vedno privabljal otroke, da smo hodili po njem in vadili ravnotežje. Veliki napisi na njem pa so mi tudi pomagali pri prepoznavanju črk. Najlaže je bilo s T, I, O. Potem velik preskok na T, U, K, A ,J, E ,G ,S L, V. In počasi cela abeceda. Polno preteklosti je ob tej cesti. Nekje proti sredini se boči proti morju polotoček, kjer so imeli Italijani top, ki naj bi ustrahoval sovražne ladje. Čez cesto je še starejša črpalka, ki iz depresije Bonifike pumpa vodo v morje. Če se pokvari, bo Koper spet otok. Ob osekah pa smo se lahko ob nasipu ceste sprehajali po kamnitem obrežju. Jaz sem navdušeno iskal (in tudi našel) ostanke starih pip. So bile kar stare in precej obdelane od morja, a so me nekako povezale s tistimi, ki so jih odvrgli v morje.

Končno smo dobili “rivo”

Morje je neusmiljeno butalo ob to obalo in podporni zid so morali stalno obnavljati. Cesto je večkrat poplavilo in takrat je bil v Kopru kaos. Iz Žusterne do Gimnazije v Kopru se je lahko z avtom potovalo tudi več kot uro. Vse je stalo. Pa so naredili vzporedno cesto stran od morja in ob morju so avte nadomestili pešci. Bolj prodorna občinska oblast je najprej staro cesto malo predelala in jo potem povsem prenovila. Široka, višja od plime, navezana na lep in uporaben park je postala priljubljeno sprehajališče. Končno imamo “rivo”.

Cesto je večkrat poplavilo in takrat je bil v Kopru kaos. Iz Žusterne do Gimnazije v Kopru se je lahko z avtom potovalo tudi več kot uro. Vse je stalo.

Tu je sprehajanje nekaj posebnega. Širina morja ter modrina neba nad njim te prevzameta. Ko se ti prikažejo še zasnežene gore v ozadju, je slika vredna spomina. Pa sonce, ki upehano pada v vodo, in oblaki, ki zardevajo od veselja nad jasnino jutrišnjega dne. Lepo! Res čutiš tega velikega brata in njegova modrina se razteza do obzorja.

Kar pa je najbolj pomembno v tem čudovitem okolju, so tebi podobni, ki jih srečuješ. Moja mama je za petsto metrov od doma do tržnice potrebovala vsaj uro ali dve, s pripombo: “Vsi hočejo govoriti z mano.” Nekaj sem očitno podedoval po njej, saj se na tej promenadi skoraj vsi znani ustavijo na kratek klepet z mano. Lepo je, ker lahko z vsakim izmenjaš vtise. Z Vesno se celo sprehodiva po vesolju in mikro svetu, dokler ne končava na trdi realnosti. Takšni sicer redki pogovori so mi všeč, a vsak sogovornik je zanimiv in mi s svojimi mislimi pomaga sestavljati mozaik občutkov in idej, ki se sprehajajo ob tem morju. Tudi turisti s križark, ki se ustavijo v Kopru, radi posedejo ob njem in deljenje občutkov z njimi zajame večino sveta. Morje je res lepilo vsem ljudem. Z vsakim, ki vanj lahko pomoči noge, si kot brat.

Nevarnost na dveh kolesih

So pa zanimivi tisti na dveh kolesih, ki ne prepoznajo velikih okroglih z rdečo obrobljenih prometnih znakov s slikico kolesa na sredini. Ta slika res ne odraža tisoče evrov, ki so jih vložili v svoje konjičke, a vsaj otrok ni trebe nahruliti, če skočijo pred to njihovo dragocenost. Odkar policaji in redarji ne lovijo več onih brez mask (včasih so tiste z njimi), bi si lahko dnevno privoščili urico ali dve sprehoda ob morju. Pa še poklepetali bi lahko s “pešci”, ki so na raznih oblikah kolesc in precej bolj hitri od Boita v življenjski formi. Vabljeni!

Precej sprehajalcev dnevno tu sprehaja tudi svoje drage štirinožce. Ti delujejo kot na daljinsko upravljanje - neki dolgi štriki so krhka povezava med njimi. V temnih (po eni varianti) časih je bil obvezen kratek usnjen povodec ter nagobčnik. V sedanji partitokraciji (pardon - demokraciji) pa imajo seveda tudi oni pravico, da glasno izrazijo svoje mnenje in ga občasno podkrepijo z močnimi argumenti čeljusti.

Bo novi park opravil izpite?

Prebili smo se do konca Semedelske promenade. Včasih sem tu čakal, da me je semafor spustil čez cesto, sedaj lepo zavijem proti Žusterni. Cesto, ki je tekla tik pod klifom, so počasi porivali v morje. Pešci smo se najprej posluževali kar trase bivše železnice - Parencane. Širina ravno prav za kolo in pešca, vlak je bil namreč zelo ozkotiren. Oče mi je pravil, da si lahko skočil z njega, opravil določene fiziološke potrebe in ga na naslednjem ovinku ujel. Čudo tehnike. Avstrijci so celo progo do Poreča s kopico tunelov s krampi in lopatami zgradili v nekaj letih. Tu ne bi rad omenjal sedanjih uspehov sodobne tehnologije pri gradnji tira iz Luke proti notranjosti. Ni primerjave!

Našemu delu bivše Parencane so najprej dodali kanalizacijsko cev, lepo obdano z betonom. Odplake so tekle v čistilno napravo, mi pa po novi pridobitvi proti Žusterni in tamkajšnjem kopališču. Pa spet nova občinska oblast in kopno je odrezalo košček morja za parkirišče ter peš in kolesarsko stezo. Pinije so bile v začetku drobne postave, sedaj zakrivajo sonce po celi poti. In na koncu še nov izriv morja: obmorski park.

Najnovejšo pridobitev širjenja Slovanov v morje za potrebe namakanja čaka še nekaj manjših izpitov: preživetje trave v pogojih dolgotrajne suše, odpornost na tramontano, čiščenje smeti ter morske trave s prodnate obale, preživetje kopalcev pod žgočim soncem ... A kot rad reče naš župan: “Pustimo času čas.” So pa dosežki že na dlani: z odstranitvijo pešpoti se pešci lahko na ozkem koridorju srečujejo s kolesarji, pa tistimi na različnih koleščkih ... Osebni stiki so sedaj dosti bolj pogosti. Komuniciranje gre od poglobljenih razprav o gradbenih posegih do čisto kratkih napotkov, kam naj nekdo gre (precej je tu anatomije). Zgleda pa, da bo te zabave kmalu konec.

Sprehod od časov, ko smo Ljubljančane samo gledali s Parencane, kako drvijo proti Portorožu, do sedanjosti, kjer jih srečujemo na vsakem koraku na rivi, smo zaključili. Lahko samo ponovim le to, da nad vsem prevladajo modro nebo, morje, jadrnice na njem, barke v mandraču, znanci, prijatelji in vsi dobrovoljci, ki se zlijejo v umetelne besede meni tako dragega Franceta: “Na svetu lepšega ni kraja, kot je z okol’co ta podoba raja”.


Najbolj brano