Poklon sodelavkam

Zaradi njih grem rada v službo. Tudi rezultati našega dela so tako izjemni zaradi njih - sodelavk. Različne, da bolj ne bi mogle, vsaka s svojimi talenti in znanji, vsaka edinstvena. Skupaj pa močna, zabavna in angažirana skupina sodelavk. Druga drugo dopolnjujemo, se na račun medsebojnih razlik hecamo, se ščitimo in rastemo. Vesele smo uspeha vsake med nami. Garamo in se zabavamo. Ko je vsega preveč, se bodrimo: “All the work will be done while crying”, kar bi v okorni slovenščini zvenelo nekako tako kot “Vse delo bo med jokom opravljeno”. Delujemo pač v izjemno tekmovalnem raziskovalnem okolju projektnega dela, kjer plača ni samoumevna in je v veliki meri odvisna od naše uspešnosti na evropskem trgu znanosti. Ta zapis posvečam njim, kot poklon sposobnim, bistrim, trdoživim in kolegialnim sodelavkam.

Razlikam po spolu v delovnih kolektivih je posvečene res veliko raziskovalne pozornosti, preučuje se medosebne odnose, odnos do nadrejenih in podrejenih, mobing in spolno nadlegovanje na delovnem mestu, pa vpliv spola na možnosti napredovanja in zasedanja vodstvenih funkcij. V zahodni družbi naj bi bili odnosi na delovnih mestih spolno nevtralni, to je uzakonjeno v ustavi, zakonodaji in raznoraznih aktih. Temu seveda ni tako. V delovnih okoljih smo priča številnim neenakostim in diskriminacijam, ki izvirajo iz spolne pripadnosti. Raziskave različnih delovnih okolij tako izpostavljajo “učinek steklenega stropa”, ki ponazarja omejitve v kariernem napredovanju žensk primerjalno z moškimi.

Po obstoječih podatkih so ženske v Sloveniji za isto delo še vedno slabše plačane, težje napredujejo in njihovo delo je pogosteje manj cenjeno. Pogosteje so žrtve šikaniranja in spolnega nadlegovanja.

Ženske tako, ne glede na objektivne kazalce uspešnosti, težje uresničujejo svojo kariero, težje napredujejo in manj pogosto zasedajo najvišje položaje. Oznaka steklenega stropa povedno nakazuje pogosto nevidnost konkretnih razlogov za to, pa vendar je njegov učinek še kako realen - strop je strop, četudi prozoren. Podobno “učinek lepljivih tal” ponazarja dolgotrajno in navidezno nerazumljivo zadrževanje žensk na določenih delovnih mestih brez možnosti napredovanja ali menjave dela. V literaturi zasledimo tudi “steklena dvigala”, ki obratno, opredeljujejo nenavadno hitre karierne premike moških in napredovanja na najvišje položaje, kljub temu da so v podjetje prišli mnogo kasneje kot kolegice ali so manj usposobljeni in delovni.

Tudi na videz majhne ugodnosti so bolj samoumevno dostopne moškim, o čemer mi je pred leti pripovedovala svetovno uveljavljena znanstvenica, doktorica fizike srednjih let, zaposlena na najeminentnejšem slovenskem inštitutu. Na njenem oddelku so zaposlili mladega raziskovalca, ki naj bi šele pričel z doktorskim študijem, je pa takoj ob zaposlitvi prejel lastno sobo z računalnikom, medtem ko je pripovedovalka anekdote že dvajset let čakala na takšno delovno okolje. Desetletja dela, znanstvena uspešnost, mednarodna prepoznavnost niso odtehtali dejstva, da je drugi spol.

Seveda srečamo ženske tudi na vodilnih položajih v gospodarstvu, politiki, znanosti. Žal se na najvišjih funkcijah pogosto znajdejo takrat, ko se moški umaknejo, ker so zadeve zavožene, preresne in se je potrebno soočiti s problemi, sanacijo, reševanjem finančnega primanjkljaja, ugleda in trdim delom.

Po obstoječih podatkih so ženske v Sloveniji za isto delo še vedno slabše plačane, težje napredujejo in njihovo delo je pogosteje manj cenjeno. Pogosteje so žrtve šikaniranja in spolnega nadlegovanja. To velja za vsa področja: univerzitetna okolja in raziskovalne institucije, gospodarstvo, kulturo in druga. Ženske tudi čakajo. Čakajo, da jih bodo opazili, prepoznali njihov trud in prispevek, prej in pogosteje dvomijo o svojih sposobnostih. Takšna prevpraševanja so pri moških kolegih opazno manj prisotna. Pri tem pa sodelavke doma čakajo lonci in perilo, otroci in/ali partnerji, hišne in domače obveznosti, ki se moških kolegov ne dotaknejo tako zelo. Tudi najvišje izobražene ženske in ženske na najvišjih vodstvenih položajih se niso izognile neenakomerni razporeditvi dela po spolu.

Tradicionalni patriarhalni družbeni red je vseprežemajoč. Med sestanki, ki so se v zadnjem letu preselili na računalniške zaslone, sem pogosto naletela na otročke, ki so počivali v naročju mater, ali na prizore sočasnega mešanja po loncih. Otroci sodelavk romajo med službenimi obveznostmi, med vikendi, prazniki, ob nenavadnih urah jih prenašamo kot mladiče od ene k drugi, naj se igrajo, medtem ko mame oddajajo projekt ali pišejo poročila. Nisem še srečala moškega kolega, ki bi počel podobno.

Sodelavke smo si večinoma že zagotovile lastno sobo in tudi lasten dohodek, katerih nujnost je že leta 1929 v Lastni sobi izpostavila Virginia Woolf, če ženska želi postati pisateljica (mi pa dodajamo še znanstvenica, umetnica in drugo). Tudi hišnega angela Viktorijanske dobe ni več. Lahko smo kreativne in poklicno uspešne. Toda za kakšno ceno smo bile k temu pripuščene? Kakšna je cena izrazne svobode? Slabša plača, manj ugleda in dvojna obremenjenost.


Preberite še


Najbolj brano