Zakaj nas hočejo skomunicirati v mozak?!

Pa začnimo s kratko anketo: katera beseda v naslovu vas najbolj zmoti? Zadnja, res? Ni pošteno! Ne prihaja iz kakega daljnega tujega jezika, ampak iz besednjaka južnih bratov, medtem ko tista, ki kraljuje v osrčju stavka, ni doma nikjer - in vse bolj povsod, žal. Zdaj je nenadoma vse treba “skomunicirati” ...

Me zelo veseli, da nisem edini, ki te spakedranke ne prebavi, k sreči se tu in tam obnjo obregne še kdo, je pa hudič trdoživ, hitro se množi in se je že zelo razpasel. Sprva sem se nadejal, da se je bomo znebili skupaj virusom, pa se bojim, da bo prestala epidemijo in ostala med nami. Že debelo leto strokovnjaki izza epidemioloških prižnic ponavljajo, da je ukrepe treba ustrezno skomunicirati in pocepiti čim več ljudi, sicer bomo pocepali kot muhe. Mnogi ukrepi so nujni, že res, nekateri pa znajo biti sila nesmiselni in robati - besedišče strokovnjakov pa še bolj. Jasno, jezik se vseskozi spreminja, gre v korak s časom, prilagaja se novostim, utira nove poti, tudi tukaj marsikaj starega odmre in kaj novega vzcveti ... A naj me vrag pocitra: grša je beseda, živahneje se plodi!

V oštariji nihče ne bo dregnil prijatelja: “Ej, a greš ti kelnar'ci skomunicirat, da bomo tri piva?”

Ondan sem obtičal v koloni na preorani Tržaški cesti v Ljubljani in z zanimanjem prisluhnil gospe iz šolstva. Po radijskih valovih je deskala z mehkim glasom in pojasnjevala vse mogoče o maturi, mirila tako dijake kakor starše, pojasnila, da profesorji pri dijakih iščejo znanje, ne neznanja ... Nakar je poudarila, da je seveda zelo pomembno, kako vprašani na ustnem izpitu “skomunicira svoje znanje”. Et tu, Brute, sem zavpil tja v pločevinasto gnečo.

Potem ko sem se pomiril, sem po hitri raziskavi ugotovil, da smo nekdaj kaj morali skomunicirati vsakih nekaj let, zdaj pa to počnemo že vsak dan. Spletni korpus Gigafida, ki zajema besedila, objavljena v časopisju in revijah, knjigah, na internetu in drugod, prvo omembo besede skomunicirati najde konec prejšnjega tisočletja: leta 1998 je neznani novinar v Delu obnjo v oklepaj vgradil z vzdihom pospremljen ironični distančnik: “uf, kako umen izraz”. V novem tisočletju je ironija naglo kopnela, spakedranka se je prijela in se začela razraščati, sprva počasi. Prvo omembo v arhivu našega časopisa najdem leta 2010, uporabil jo je možakar iz gospodarstva. Pozneje se ni kaj dosti pojavljala, zadnja leta pa mrgoli po vsej deželi in se še posebej pospešeno širi z virusom ...

Prosti spletni slovar žive slovenščine Razvezani jezik jo uvršča med “vsepomenske ničpovednike”, s katerimi “želimo splošno zaobseči vse želje, ne pa konkretno opredeliti, kaj naj bi dejansko naredili”. Duhovito dodajajo, da kakovost politika merimo s količino izrečenih vsepomenskih ničpovednikov na minuto.

Škoda, da po njih sega tudi ljudstvo, zlasti kadar želi zveneti za kanec bolj učeno, se zavihteti na višjo raven. Pa doseže nasprotni učinek. V oštariji nihče ne bo dregnil prijatelja: “Ej, a greš ti kelnar'ci skomunicirat, da bomo tri piva?”

Ne, nikomur ni ničesar treba skomunicirati - lahko preprosto pojasnimo, izrazimo, javnosti lahko vse mogoče sporočimo, posredujemo, predstavimo, ljudi obvestimo in marsikaj velikokrat lahko - moja najljubša, kmalu bomo najbrž rekli favoritna - povemo.

Največjim mojstrom našega jezika so najljubše zelo različne besede, tako domače kakor prevzete, od tolmuna do krokodila, a še nihče ni izbral komuniciranja, kaj šele da bi kaj hotel skomunicirati. Priznajte, da takšna ugotovitev - pardon, konstatacija - zveni neobičajno: Ivan Cankar je pa res znal skomunicirati svoja čustva!

Kdove, morda bi pa Župančič danes pesnil takole: “Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič besed? Kaj zagrinjaš se v molk! Skomuniciraj pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo.”


Preberite še


Najbolj brano